Preskoči na vsebino
Brezplačna e-knjiga 7 receptov za vzgojo srečnih in uspešnih otrok PRENESITE Download icon

3 besede, ki osrečijo vsakega otroka

Kolikokrati otroku rečete NE, ko vas pocuka za rokav z neko “noro” idejo?

Kazalo
Avtor: Author portrait Marko Juhant
Objavljeno: 11/02/21

“Šef, mi bi danes nekaj minirali!” mi je rekel en fant na mladinskem taboru, z iskrico v očeh.

Večina vzgojiteljev in staršev bi na mojem mestu rekla:

“MINIRALI?! NE! TO JE NEVARNO!”

Ko pa otroci pridejo k meni z neko “noro” idejo, nikoli ne rečem ne.

Ja, prav ste prebrali.

“Kako nikoli ne? Pa saj otroci ne morejo vsepovprek delati kar se jim ljubi.” 

“Ali ni to narobe? Ali ne postanejo potem razvajeni?”

“Je to eden od tistih pedagogov, ki trdi, da beseda “ne” ne obstaja v njegovem slovarju?” 

Ne, ni narobe in ne, nisem!

Sem pa takšen pedagog, ki “nore” ideje vedno poskusi uporabiti za učenje in razvoj.

Zato vam bom danes razložil, kako to naredim s tremi besedami in hkrati ohranim red, varnost in ustvarjalnost!

Kaj dejansko pomeni “mi bi minirali”

Klasično miniranje bi bilo seveda nevarno, pa tudi škodljivo za naravo.

A treba je vedeti, da si otroci kadar rečejo, da bi minirali, ne želijo nujno dobesednih, ognjenih eksplozij na katere odrasli takoj pomislimo.

Želijo si, da bi se nekaj zabavnega zgodilo.

Da bi bil velik BUM.

Da bi skupaj nekaj naredili.

Da bi izkusili nekaj, česar še niso. 

Da bi imeli občutek, da so odrasle osebe.

Če bi bil moj odgovor NE, bi njihova iskrica v očeh ugasnila.

Obrvi bi zlezle skupaj v grimaso, pogled bi se usmeril v tla. Navdih bi se spremenil v žalost.

Tega pa si nihče ne želi.

Prav tako si ne želite, da se takih idej otroci lotijo na skrivaj in po svoje, brez nadzora in mej.

Zato je moj odgovor na taka povpraševanja vedno: ja, ampak kako?

Dovolim, ampak se tudi vključim. Spodbujam, ampak nadzorujem in pomagam.

Vsako idejo se namreč da izpeljati na drugačen, bolj varen način, ki lahko otroke prav tako navduši, motivira in še kaj novega nauči.

Ja, ampak kako?

To so 3 besede zaradi katerih se na obrazu otroka pojavi nasmeh, ki se razleze čez cela usta.

Včasih jih tudi vprašam:

“Kako bomo to naredili, da bomo poskrbeli za varnost in ne, da bi uničevali naravo?”

Bistvo te dinamike je, da zadovoljite otrokovo radovednost in uresničite idejo, hkrati pa takoj zadesete vlogo nadzornika.

Pomagate, ko rabijo pomoč, se prepričate, da res ne ušpičijo kaj nevarnega, dajete smernice in zagotovite varno ter uspešno izpeljavo projekta.

Se spomete fanta, ki si je želel minirati? To smo dejansko naredili.

Potrebovali smo le coca colo in bombone mentos.

Res ni bila ognjena eksplozija, podirala se je pa krasno. Nobeden ni bil razočaran.

Zamašek coca cole ja vzletel v višave, slišal se je glasen POK, pena je špricala, taborniki pa so bili navdušeni!

In kljub temu, da sem mnoga leta rad soustvarjal in omogočal otrokom take eksperimente in raziskovanja, nisem še niti enega otroka izgubil v eksploziji, nobeden se še ni utopil in nobeden še ni lastnoročno podrl celega tabora.

Iz teh “norih” idej pravzaprav pogosto nastanejo učne urice kemije ali fizike, ure kritičnega razmišljanja in zabave ter trenutki, ki z otroki ostanejo celo življenje.

Mnogi starši in vzgojitelji pa te zlate priložnosti zamudijo.

Kolikokrat svojemu otroku rečete ne?

  • “Ne, ker si še premajhen”
  • “Ne, to je neumnost!”
  • “Ne, vse boš umazal!”
  • “Nikakor ne, nekaj boš uničil!”
  • “Ne, to je prenevarno!”

Kolikokrat dobro idejo, z veliko učnega potencijala zavrnete in zatrete v kali?

In kolikokrat se zaradi tega otrokov nasmeh spremeni v upiranje, jok in zapiranje vase?

Kaj vas ustavi?

Vas je strah hrupa, umazanije, kakšnega strganega oblačila?

“Kakšno pa bo? Vse bo popacano!” 

Koliko mojstrov ste že imeli, ki so za sabo pustili packarijo?

Otroka bi pa sekirali za to, a ne?

Saj razumem, da bi na koncu napornega tedna mogoče raje pogledali kakšen dober film, kot izdelovali bombe z bonboni in sladkimi pijačami pred hišo, malali, izdelovali čolne in zaklonišča…

Ampak se v takih trenutkih poskusite spomniti sebe, ko ste bili te starosti.

Spomnite se, da s takimi izkušnjami otroci odkrivajo svet.

Testirajo svoje okolje, dajo duška svoji ustvarjalnosti, hranijo svojo notranjo motivacijo, gradijo samozavest.

Vi ste svoja igriva in najbolj firbčna leta že prerasli, med tem ko so oni točno v tistih letih, ko to najbolj potrebujejo.

Hkrati pa vsakič, ko vas pocukajo za rokav, od vas iščejo potrditev in naklonjenost.

Če tega ne dobijo pri vas, bodo iskali drugje

Če boste vsakič rekli ne, tega cukanja kmalu ne bo več.

Dobil bo občutek, da ga vi ne razumete, ne upoštevate in ne poslušate.

Svoje potrebe po avanturi, novih doživetjih in svoj firbec bo šel zadovoljevati drugje.

Mogoče celo tam, kje je najmanj treba – na internetu.

Ker na YouTubeu lahko gleda posnetke norih eksplozij, ki jih sam ne sme ustvariti.

Ampak verjamite mi, ni to to. Tam lahko samo gleda…

Otroci pa si želijo doseči ob tem en fizičen užitek, eno druženje.

Ta socialna komponenta je močna.

Tako, z izkušnjami in dogodivščinami v spremljavi starša ali drugega vodnika se naučijo, kako se stvarem streže.

Na internetu ne moreš dobiti 20 minut občutka kako je, na primer, ko sta z mamo skupaj pobelili dnevno sobo.

Mama si potem privošči eno pivo, otrok pa sok in sedaj pijeta in uživata. Pospravili sta vse in rečeta: “Zdaj imava pa kot novo stanovanje.”

Nor in nepozaben občutek, vam rečem!

Tega občutka ne prinese noben internet. Moraš biti umazan, moraš biti utrujen.

To so tisti dogodki, med katerimi se družina povezuje. Tisti trenutki, na katere se spomnete še leta po tem.

Z “ja ampak kako” do avtoritete in boljših odnosov

Ko so starši na enem zimskem srečanju tabornikov otroke spraševali kako je na letnih taborih, so rekli: “Ja, prima je!” Zakaj je prima? “Zato, ker šef vedno reče JA.”

Tako je, na taborjih me kličejo šef. Nisem si pa tega sam izmislil in ta nadimek nisem dobil že prvi dan.

Tega se ne da ukazati, izsiliti ali določiti vnaprej.

Otrokom se moraš dokazati, jim nekaj dati, si zaslužiti njihovo zaupanje.

In “ja ampak kako” je eden od načinov na katerega lahko uveljavljate svoje mesto v “krdelu”.

S tem odzivom ustvarite odlične priložnosti za vzpostavljanje ali vzdrževanje avtoritete in grajenje boljšega odnosa na pozitiven način.

Ustvarite to dinamiko v kateri ste vi tisti, ki otroku omogoča varno raziskovanje, ki mu pomaga graditi na samozavesti, ob katerem se dogajajo vznemirljive in zabavne stvari.

Če je cena za to ena umazana stena, eno popraskano koleno ali nekaj nereda na vrtu – pa naj bo! Se splača, vam zagotavljam!

Ker ni le luštno biti “šef”. Slišati, da se o tebi govori, da si zabaven, da si fer, in oh in sploh kul.

Tak odnos, v katerem ste avtoriteta, vzor in “faca” hkrati je resnično najboljše, kar si starš ali vzgojitelj lahko želi.

Je najbolj zdrava in uspešna družinska dinamika, ki jo zaznamuje iskrenost, zaupanje in skupna rast. S takšno dinamiko se lahko otrok najbolje razvija in odrašča.

S takšnimi odnosi je tudi izjemno malo možnosti, da otrok zabrede v težave in vam nič o tem ne pove. Da potrebo po novih izkušnjah gre zadovoljevati s slabo družbo, drogami, alkoholom ali s čem podobnim, ko to dobi na razpolago.

In prvi korak do tega so besede – “ja, ampak kako?”

“Razmisli, uporabi možgane, naredi plan, jaz ti bom pa pomagal.”

“Ja ampak kako” odpira številna vrata

Presenečeni boste nad tem, kaj se vse zgodi, ko začnete hraniti to otrokovo radovednost in se vključite v te dogodivščine.

  • Otrok bo vedno bolj pogosto k vam pritekel s svojimi idejami
  • Spletli boste tesnejšo vez, ki bo temeljila na avanturi, ustvarjalnosti in spoštovanju
  • Otrok bo odkril nove veščine, mogoče tudi svoje mojstrstvo
  • Doma bo doživljal občutek varnosti, pomembnosti, in vpletenosti
  • Kadar bo imel težavo, bo najprej vas prosil za pomoč
  • Bolj bo motiviran za šolsko delo in hišna opravila
  • In manj časa bo v virtualnem svetu, saj bo resnični svet bolj zanimiv

Da o čudovitih spominih, slikah, smehu in solzah sreče v očeh ne govorim.

No, ne verjemite mi na besedo.

Preizkusite te 3 besede v praksi še ta teden.

Ne čakajte na novo idejo.

Spomnite se nenavadne ideje, ki ste jo nazadnje zatrli v kali.

Recite otroku:

“Ti, razmišljal sem o tvoji ideji čolna. Kaj pa, če bi jo ta vikend izpeljala? Ampak najprej mi povej, kako jo lahko izpeljeva na varen način?”

V trenutku boste videli, kako se mu pričnejo obračati koleščki v glavi.

In že kmalu bo ON sam splaniral kako bosta idejo uresničila – vi boste le spodbujevalec, učitelj in nadzornik.

Če si želite biti res “kul starši”, pa lahko celo vi predlagate kakšno noro idejo, za katero “je še premajhen”.

  • Izgradita čoln iz lesenih palčk
  • Pustite mu prebeliti sobo 
  • Začnite graditi zaklonišče v gozdu
  • Z žago in bormašino skupaj naredita novo kuhinjsko mizico
  • Prinesite mu knauf ploščo in mu pustite naj barva na veliko

“Ja ampak kako?” je ena majhna sprememba, ki pelje v velik napredek pri vzgoji otrok.

Preizkusite jo še danes!

– Marko Juhant

O avtorju

Marko Juhant

Sem dolgoletni ravnatelj, vzgojitelj, oče in avtor številnih najbolje prodajanih knjig o vzgoji otrok. Z vzgojo otrok se ukvarjam že več kot 40 let. Vsako leto predavam na več kot 500 predavanjih v vrtcih, šolah in drugih ustanovah. Včasih tudi po 3 predavanja na dan!

Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja