3 nasveti, s katerimi bo trma pri otroku postala bolj znosna

Starši trmastih otrok imate resnično pestro vsakodnevno življenje.

V hiši sta pogosto nemir in nered, imate cirkus zjutraj in zvečer, otrok se vam upira na vsakem koraku, verjetno vam tudi redno zmanjkuje energije za čisto rutinska opravila in skrb zase.

Hektično, stresno in naporno je.

Popolnoma vas razumem in bi vam zato v tem prispevku podal tri ključne nasvete, s katerimi bo vzdušje v domu postalo bolj harmonično in sodelovalno, tudi če je vaš otrok trmast kot bik.

Mogoče ste nekatere od teh nasvetov že slišali, a bi vam jih rad predstavil na bolj praktičen, konkreten način, da jih boste dejansko lahko prenesli v prakso.

Na koncu prispevka pa vam razkrijem še enega od najbolj učinkovitih in pomembnih nasvetov, ki ga lahko dobite kot starš trmastega otroka.

Govorili bomo o:

1. strukturi v domu, ki bo pomirila trmastega otroka;
2. dolivanju olja na ogenj in kako se temu izogniti;
3. preusmerjanju trme v koristne stvari, da ne bo več tako ‘težek’.

Pa začnimo na začetku, kot se spodobi.

1. Trma pri otroku se omili, ko v dom uvedete strukturo

Kaj je prvi nasvet, ki ga dam staršem trmastih otrok? Struktura, struktura in še enkrat struktura.

Vem, da ste to že slišali.

Ja, strukturo lahko postavite, a kaj, če se bo otrok upiral in mu je figo mar za vašo strukturo, čeprav gre za njegovo dobro?

Realnost je taka, da se vam upira že zdaj.

Popolnoma enak odpor boste čutili, ko boste želeli uvesti spremembe, izboljšave, rutine in rituale.

Le s to razliko, da boste s temi konkretnimi spremembami ter z uvajanjem reda in strukture na dolgi rok dosegali vedno manj upiranja.

Enkrat, ko se navada utrdi, ko otrok rutino sprejme, bo ta kot železna srajca.

A pot do tam zna biti zapletena.

Klasično pri trmastem otroku je recimo, da ga komaj pripravite do tega, da gre v šolo v naravi.

Ves čas, ko ga prepričujete, ‘silite’, ves čas, ko govori, da noče, točno veste, da se bo imel strašno lepo.

Veste, da bo užival. Veste, da se bo vrnil nazaj z nasmehom do ušes.

Ko na koncu šole v naravi pridete ponj, ga vprašate:

“Kako je bilo?”

“Mega! Videli smo jezero, črva sem našel in ga vrgel Luciji v kapuco!”

“Odlično! No, ne glih tole s črvom … Torej, naslednje leto pol greš, a ne?”

“Ne!”

Kako ne?

Odgovor je ne, ker globoko v sebi ve, da naslednje leto ne bo isto.

Mogoče ne bo ista vzgojiteljica. Mogoče ne bo ob jezeru. Mogoče bo suša in črvov ne bo videti nikjer.

Saj bi šel naslednje leto, a le če bi lahko zavrteli čas nazaj in naredili reprizo.

Malo za hec, malo za res imam za vas en nasvet, če si želite razjeziti trmastega otroka. 

Deluje fantastično, čisto vsakič.

Povetje mu, da ste pripravili njegov najljubši sendvič. Na skrivaj zamenjajte eno sestavino. Samo eno, bo več kot dovolj!

Drug sir kot ponavadi, drug namaz, drug narezek, celo enaka pašteta druge znamke – konec!

Razpad sistema, zanesljivo.

Če se sliši neprištevno, vam bom dal primer na vašem življenju.

Recimo, da vam boljša polovica reče, da se uredite, ker vas pelje nekaj dobrega pojest.

Vi greste pod tuš, se naličite, oblečete tisto obleko, ki v omari čaka na posebno priložnost, mogoče celo čevlje z visoko peto.

Veseli ste, zadovoljni, a ko prispete na lokacijo, sledi šok.

Pripeljal vas je namreč na Odprto kuhinjo.

Med stojnicami se prebijate skozi gnečo in dolge vrste, dragi čevlji drsijo po mastnih tleh.

Kakšne občutke doživljate?

Razočarani ste, v najboljšem primeru.

Zakaj pa, če sta šla ven jest, tako kot je bilo rečeno?

Zato, ker se dogodki niso ujemali z vašimi pričakovanji. Tako kot je otrok pričakoval svoj najljubši sendvič, ste vi pričakovali fino, romantično večerjo v soju sveč.

In tako kot ste vi razočarani nad “street” večerjo, je trmast otrok razočaran nad vsako spremembo, ki je ni pričakoval.

Razlika med vama je le ta, da ima on veliko slabše sposobnosti samoregulacije in predelovanja močnih čustev. 

Zato so rutine, navade, rituali in izogibanje spremembam nekateri od najboljših načinov, da živite veliko bolj mirno življenje s trmastim otrokom. 

Ta stabilnost v otrokovem domačem življenju se bo odražala tudi povsod drugje, v vaših odnosih, šoli, vrtcu, med igro in druženjem.

Z rutinami boste hitreje, lažje in z manj stresa opravili vsaj osnovna dnevna opravila, kar pomeni več časa in energije za zabavo, igro in sprostitev.

Zato se resnično splača na začetku vložiti nekaj več časa in energije, da bi čez 3–4 tedne dihali veliko lažje.

Po jutru se dan pozna, zato začnite tam

Pri vzpostavljanju strukture morate določiti tri stvari – kdaj, kaj in kdo.

Če začnete pri jutranji rutini, napišite vse, kar morate narediti skupaj, kar mora otrok narediti sam, določite zaporedje in čas.

Načrtu po najboljših močeh sledite naslednji dan. In dan za tem. In dan za tem. Korak za korakom, vsakič, brez izjem.

Bolj boste dosledni, hitreje bo postalo navada.

Da otrok osvoji novo navado, v povprečju traja 4 tedne. Pri stvareh, ki so mu bolj prijetne in za katere je motiviran, pogosto traja manj.

Mogoče se sliši veliko, a spomnite se, stisnite zobe te štiri tedne in vam jih ne bo treba nikoli več! Malo drame je čisto normalno in pričakovano.

Strukturo lahko nenehno nadgrajujete in izpopolnjujete

Če že imate osnove in obvladate spanje in jutranje priprave za šolo in delo, priporočam, da sistem obogatite.

Zagotovo obstaja kakšna stvar, ki jo počnete dokaj redno in pri kateri bi lahko vse potekalo bolj gladko, če bi jo izvajali povsem rutinsko.

To je lahko vožnja na trening ali v glasbeno šolo, rutina glede pripravljanja večerje ali pospravljanja doma.

Poleg rutin so izjemno koristni tudi rituali, ki so še posebej uporabni, če imate starejše otroke.

Vzpostavite ritual čajanke, med katero se pogovarjate o dnevu ali tednu.

Vzpostavite ritual vrtnarjenja, med katerim se z otrokom lahko povežete ter hkrati poskrbite za rože in rastline okoli hiše.

Imate lahko tudi tedensko manikuro oz. pedikuro, vzdrževanje koles ali pohod, ki lahko postanejo odlične priložnosti za izražanje varnosti, topline, ljubezni.

Struktura ima precej tog prizvok, a ko se je enkrat lotite, boste ugotovili, da boste le tako dobili čas, prostor in energijo za vse lepo in sladko v vzgoji.

2. Ne dolivajte olja na ogenj trme

Staršem trmastih otrok veliko svetujem o preventivi. Je najmanj škodljiva, glasna in utrujajoča rešitev, ko gre za izpade otrok.

Bistveni del tega je, da preprečite še grše obnašanje tako, da sami ne dolivate olja na ogenj in ne dovolite, da se ogenj razplamti.

Če otrok vidi, da reakcije ne bo dobil, da ne postajate jezni, da ne povzdigujete glasu, da se ne pustite zvleči v prerekanje, mu bo prej ali kasneje zmanjkalo ihte in energije.

Ogenj se bo pogasil. Izpad bo minil. Otrok se bo zamotil s čim drugim.

Če pa boste svojo energijo vlagali v izpad, bo ta samo naraščal in postajal hujši iz minute v minuto.

Zato, ko postajate nepotrpežljivi in ste na robu, da vam prekipi, sledite navodilom na škatlici aspirinov:

“Hranite na hladnem in suhem mestu, zunaj dosega otrok in hišnih ljubljenčkov.”

Ko vaši možgani ne iščejo več rešitve problema, ampak so zatavali v jezo, se umaknite.

Prepričajte se, da je otrok varen, nato pa pojdite stran, preden naredite še več škode.

Spomnite se, da čeprav bi zakričali in se razburili, saj ste eno in isto verjetno že neštetokrat razložili, to ne bo spremenilo otrokovega vedenja in ga tudi naslednjič ne bo ustavilo.

Da, morda ga boste morali kaznovati, a resnično učinkovita, vzgojna kazen je tudi jasna in spoštljiva, zato ne sme biti izrečena v jezi.

Če gre za izpad trme na javnem mestu, stvari izgledajo nekoliko drugače, saj se ne morete umakniti in zapustiti otroka.

A nasvet glede dolivanja olja na ogenj še vedno drži – z otrokom, ki je sredi izbruha jeze, se ni mogoče razumno pogovarjati.

Če vpije, brca in je v afektu, vas ne bo slišal in vas ne bo razumel, ne glede na vaš ton, ne glede na to, kaj govorite ali kdaj.

Ni druge, kot da otroka umaknete iz situacije in pustite, da se umiri, preden naredite naslednje korake.

Verjemite mi, enkrat, ko se vpletete v prerekanje z besnim trmastim otrokom, boste zelo hitro postali zafrustrirani, povzdignili boste glas, dvignilo vam bo pokrovko.

Na koncu pa se bosta sredi trgovine, centra mesta ali parka drla tako otrok kot starš.

“Tudi to bo minilo”

Nikoli nisem bil ljubitelj afirmacij in manter.

Nasvet, ki sledi, se morda sliši tako, a vam zagotavljam, da ni.

V stresnem trenutku, ko v vas raste pritisk, se spomnite in sami sebi recite:

“Tudi to bo minilo.”

Mogoče se sliši banalno, a naj vam razložim.

“Tudi to bo minilo” ni ponavljanje afirmacije, ki jo poskušate uresničiti.

To je dobesedno, neizpodbitno dejstvo. In točno zaradi tega je tako zelo močno.

Tudi ta izpad bo minil prej ali kasneje in tega se dobro zavedate. Verjetno ni prvič in verjetno tudi ne zadnjič.

In še vsakič do zdaj se je enkrat končalo.

Prišli ste domov in hiša je še vedno stala. Nihče ni umrl, streha je bila v enem kosu, zemlja se ni odprla.

In stavim, da je bil naslednji dan tak kot vsi dnevi do tedaj.

Torej, če je do zdaj vsakič minilo, bo minilo tudi vsakič v prihodnosti. Nimate nobenega razloga, ki bi kazal drugače.

Če se tega spomnite, to ponotranjite in razumete, se boste lahko zavedli, da niste ujeti v tem trenutku za vedno. Veliko lažje boste ostali mirni in počakali, da mine.

Če je z vami vaš partner, je moč te fraze podvojena.

Partner vam stoji ob strani, je povezan z vami in tudi razume, da je to le trenutna stresna situacija, ki ne bo trajala dolgo.

Lahko vam nudi občutek pomirjenosti, če je pri tem tudi sam sposoben ostati miren.

Podajajta si podporne poglede in ponavljata pomirjujoč stavek: “Tudi to bo minilo.” In bo.

3. Trma pri otroku se lahko usmeri

Otroci imajo sicer ogromne količine energije, a vendar ni neskončna. Več kot jo uporabijo za koristne stvari, manj je bodo imeli za trmaste izpade in vztrajanje pri “butastih” stvareh.

Nenazadnje sta trma in vztrajnost dve plati istega kovanca – psihološko sta popolnoma enaki lastnosti. Trmo označimo za trmo, ker gre za vztrajanje v stvareh, ki jih ne cenimo in nas motijo.

Vztrajnost pa cenimo, celo pričakujemo in zahtevamo. Na vse možne načine se trudimo, da bi jo privzgojili, ker se zavedamo, kako koristna je za uspeh in srečo tako otroka kot tudi odrasle osebe.

Pri trmastem otroku pa tega ni treba. Volja je že tam, le obrniti morate kovanec.

Takšna strategija bo veliko lažja za vas in veliko bolj koristna za otroka, kot če poskusite njegovo močno voljo povoziti, zatreti.

Kako torej dosežemo, da otrok večkrat izbere vztrajnost pri koristnih stvareh, kot je šolsko delo, in bolj pogosto popusti pri “butastih” stvareh, na primer pri izbirčnosti s hrano ali pri oblačenju?

Obstaja več načinov.

Prvi je ta, da mu večkrat date priložnost, da vztraja pri dobrih stvareh. Da spodbujate njegove hobije, podpirate njegove interese in v njih vlagate, da mu izkažete podporo.

Ponavadi je najboljši način za to, da odkrijete njegovo mojstrstvo. Eno aktivnost, veščino, hobi, ki ga resnično zanima, ki hrani njegovo notranjo motivacijo in dokazuje, da se vztrajnost splača.

Drugi način je, da začnete uporabljati sporočila za samopreverjanje. In to je tisti bistveni nasvet, o katerem sem govoril na začetku prispevka.

Sporočila za samopreverjanje so odlično orodje za utrjevanje dobrih osebnostnih lastnosti. Na primer, do zdaj ste mu verjetno večkrat rekli, da je trmast.

Mogoče celo tolikokrat, da je zdaj sam prepričan, da je in bo vedno trmast, saj druge možnosti sploh ni.

Vsakič, ko to besedo ponovite, dodatno potrdite, da je trmast.

S svojimi besedami pa lahko namesto trmi, daste težo lastnostim in dejanjem, ki so pozitivne in jih želite in podpirate pri otroku.

Gre za to, da otroku povemo, kakšen dejansko že je in katere so njegove trenutne kakovosti. Pomembno pa je, da jih povemo, ko jih opazimo.

In ne gre za hvaljenje in nagrajevanje. Posebej pazimo, da tega ne delamo pred drugimi ljudmi. So osebna sporočila, le med vami in otrokom.

Recimo, ko vidite, da je otrok z domačo nalogo imel težave, a je šel pogledat v knjigo in delovni zvezek, kjer je ugotovil, kako so to že reševali, in se je znašel sam.

“Si šel pogledat v knjigo? Si rešil sam? Si rešil? In to sam! Odlična ideja, da si šel sam pogledat, da si se spomnil in preveril, našel pot. To je odlična ideja. Zelo iznajdljivo!”

Opazite iznajdljivost in to uporabite. Ugotovili ste, da se je otrok znašel in temu rečete iznajdljivost. Povedali ste in potem nič več ne razlagate.

Tu je konec prvega poglavja tega scenarija, a s takšnimi sporočili nadaljujte vsakič, ko opazite to lastnost.

Vem, da je naš otrok iznajdljiv, saj so praviloma trmasti otroci kar iznajdljivi. Naslednjič, ko gre na dvorišču nekaj pospravljat in se odloči, da prinese lopato za sneg, ker po zasneženem dovozu ne more s kolesom, naredite enako.

Ko ga zagledate, kako dela z lopato, mu rečete: “No, poglej ga! Spet si se znašel!”

Kaj se nato dogaja z otrokom?

Dobil je spet isto informacijo: “Aha, jaz se znajdem.” Kaj to pomeni?

Če to informacijo dobiva večkrat, tudi če je vmes nekaj dni časovnega razmika, si otrok zapomni, da uporabljate besede iznajdljivo, znajdeš se, spreten si v tem.

Ključna je ista beseda, ena in ista beseda: znajdi se, iznajdljivost, znajdeš se, znašel si se.

Čez čas ga boste ponovno opazili v kakšni situaciji, ko se je znašel. Samo palec dvignite v smislu: “V redu je.” Like. Kot bi lajkali, samo en palec dvignete in on že ve, koliko je ura. Pa ga imate. Štirikrat, petkrat. Brez pretiravanja.

Ko na tem nekaj časa delate, lahko tehniko nadgradite. Odličen način za to je, da otroka prosite za nasvet.

Recimo, da se morate lotiti pospravljanja podstrešja ali garaže. Nekega večjega, bolj napornega in zapletenega opravila.

“Ti si ta iznajdljivi v družini, kako bi se ti tega lotil?”

Seveda bo našel rešitev. Na tak način ga lahko vodim.

Saj ni treba, da je samo iznajdljivost, vztrajnost.

Lahko gre za deklico, ki skrbi za druge, za domače živali, za sošolko, s katero se je skregala. Pa vsakič lahko poveste, kako je skrbna.

Ali če je rože zalila, ko je prišla iz šole. Ovenele so, ker je sonce žgalo.

“Si pa res skrbna!” 

In nazadnje, kaj imate? Skrbno punco. Nazadnje začne še naloge delati. Ne da bi vi ne vem kako pritiskali nanjo, ampak zato, ker začenja sebe doživljati kot skrbnega otroka, kot skrbno dekle.

In vse to ste dosegli brez kričanja, groženj, kazni, dolgih družinskih sestankov in pridig.

In točno tako poteka dobra, kakovostna vzgoja. In točno taka vzgoja tudi najbolje deluje. Vem, ne le zato, ker z otroki delam že več kot 40 let, ampak tudi zato, ker imajo trmasti otroci prav posebno mesto v mojem srcu.

Vsi so izjemno perspektivni, polni potencialov in izjemno pametni.

In prav zato rad pomagam staršem takih otrok. V ta namen sem napisal celo knjigo pa tudi izdal šolo za starše.

Če je vaš otrok trmast in z njim težko sodelujete vsak dan, vam priporočam, da si ogledate spletno šolo za starše Vzgoja trmastega otroka. Je olajšala in polepšala vzgojo že številnim staršem otrok z močno voljo.

V njej vam razkrijem, kako otroka peljati skozi proces 6FT in njegovo trmo spremeniti v vztrajnost.

Več o spletni šoli za starše Vzgoja trmastega otroka in procesu 6FT lahko preberete s klikom na to povezavo.

– Marko Juhant