Brezplačna e-knjiga  7 receptov za vzgojo srečnih in uspešnih otrok:
PRENESITE

Kazalo

Kako preprečiti izpade trme pri otroku?

Avtor: Marko Juhant
Objavljeno: 15/02/2021
Posodobljeno: 02/18/2021

Med najbolj obupanimi starši, ki k meni prihajo po pomoč, so prav starši trmastih otrok. 

Le v takih družinah sem doživel iskrene izjave dobrih mam: “Sram me je povedati, ampak na trenutke ga prav sovražim.” Oziroma: “Bojim se, čisto malo manjka, da bom sovražila lastnega otroka.”

Ob tem se vedno spomnim na rek, da sta ljubezen in sovraštvo rogova istega kozla. 

Da samo ljubezen ni vedno dovolj.

A če imate trmastega otroka to absolutno ni slabo

Ker se trma pri otroku v življenju kar precej krat izkaže tudi kot prednost. 

  • Mnogi med trmastimi so študijsko bolj uspešni kot ostali. Zakaj? Zato, ker so trmasti! In ko se odločijo, da bodo nekaj naredili, to tudi naredijo. 
  • Zaslužijo več za isto delo. Ker so tako trmasti, da kar naprej hodijo k šefu in mu razlagajo, da si za tako dobro opravljene naloge zaslužijo več denarja. Se torej znajo postaviti zase.
  • Zanimivo pa je tudi, da zelo trmasti v glavnem pridejo do cigaret. Naprej pa ne. Da zlepa ne gredo na droge, kot so kajenje trave ali še kaj drugega, kar se z injekcijo jemlje. In ne žrejo tablet. Zlepa ne.

Ker so se tako odločili!

In ko “ta trmasti” odrastejo, prej rečejo, da so bolj srečni od večine ostalih. Zakaj? 

Ker je v življenju v glavnem vse po njihovem!

Že, že, gospod Juhant, zdaj navadno slišim od teh obupanih staršev, ampak... 

… do tja moramo (z njim) še priti! Mi pa ne moremo več! Naš je nenormalno trmast...

“... pa je star šele 3 in pol leta! Če kaj ni po njegovem je že ogenj v hiši. Vpije, joka kot nor tudi 1 uro. Npr. danes za zajtrk si je omislil čokolado in mu je nisem dovoli, pa je bil že halo. Na koncu sem popustil, da lahko poje en košček, ostalo pa spraviva za druge dni. On poje, potem pa zopet jok in vpitje, da hoče celo ... Eno uro je kričal kot nor. Iz tira ga spravi že vsaka malenkost!”

In tako je s trmastimi cel dan ...

  • raje bo bruhal kot jedel zelenjavo,
  • zvečer noče v posteljo, zjutraj iz nje,
  • ko ga kaj vprašamo, molči kot grob, drugače pa govori “v eno”,
  • poleti želi obleči bundo, pozimi bi hodil v sandalih,
  • ko si nekaj zapiči v glavo sitnari, dokler se ne predamo...

Saj poznate takšna izsiljevanja volje in želj, upiranje na vsakem koraku, vztrajanje pri najbolj “butastih” stvareh in izpade jeze ter kljubovanja ob najbolj neprimernem času.

Velikokrat tudi izvem, da so otroci v teh napadih trme nasilni. Brcajo, se mečejo po tleh, udarjajo, grizejo, vlečejo za oblačila...

In ne glede, kaj rečete, je samo še slabše.

Vztraja pri svojem. Nič ne zaleže. 

“Velik problem imam, da puncama ne morem dopovedati, da določenih stvari ne smeta početi. V navalu trme me niti ne slišita, ko jima želim razložiti, zakaj DA oziroma NE. Težava je tudi, kako določiti meje, pravila za red v hiši...”

A vrnimo se malo nazaj ...

Kaj je v resnici vzrok za trmo?

Naj vam bo prav ali ne, dejstvo je, da je vaš otrok delno že nagnjen k trmi. Tak je po tovarniški nastavitvi, se temu reče. Po defaultu.

Obrambni živčni sistem znotraj njega na tak način deluje. 

Kdo je torej kriv? Po kom se je otrok vrgel? 

Najbrž po tašči, kaj ne? Ali pa je bil že dedek tak - z vsemi sosedi je bil vedno skregan, zato, ker je tako trmast. 

In starši potem kar odnehajo, češ to je podedovano v celoti. Ni kaj narest! Pa vendar je zadeva taka, da se VEDNO DA VELIKO NAREDITI.

Če se trmastim otrokom posvetimo pravilno, seveda. Zato me najprej zanima...

Opazite, kaj je tipična lastnost vseh teh otrok? Kaj je skupno vsem? 

Da zelo pogosto iščejo pozornost staršev, ker hočejo potrditev. Potrditev, da so pomembni,  da se z njimi ukvarjajo. 

Hočejo, da jih nekdo posluša, čeprav pošteno povedano nimajo kaj povedati. Meni starši največkrat to izrazijo z besedo: “Pride pa teži. Nič noče, nič ni jasno, kaj bi rad, ampak hodi za mano in mi teži.” 

To je pri trmastih. So precej nevarno nesamostojni in tudi neodvisni. Odločeni, da bodo nekaj  naredil tako in tako, ne glede na posledice. Zavezani samo lastnemu interesu in v njem vztrajajo res čez vse razumne mere.

Ko se odločijo, da bodo nekaj izpeljali, to tudi naredijo. In to na način, kot si so ga izbrali. Nočejo se ukloniti nobeni spremembi ali popravku. 

Ne, da ne morejo, nočejo! Nočejo spremeniti svojih misli, zamisli, vedenja ali akcije. Tudi če še tako povečate zunanje pritiske. 

Vse stvari počenja v lastnem ritmu. Njemu je vseeno, kaj si vi mislite in tudi počnejo stvari ne glede na posledice. Torej, z grožnjo s posledicami ne bomo dosegli popolnoma nič.

In potem se vam zdi ...

Da ste pri vzgoji trmastega otroka poskusili že vse, pa nič ne zaleže.

Ker to zmeraj slišim, ko vprašam starše, kaj so do zdaj naredili, da bi situacijo popravili . In mi naštevajo vse mogoče. 

Od podkupovanja, oštevanja, kaznovanja, do groženj, kričanja. “Vse!”

“Moj nečak je kar hud primer trmastega otroka. Svakinja se mi kar smili. Zdaj je star 5 let in ga trma trka že kar dolgo. Še predno je bil star 1 leto, se je bil zmožen dreti brezveze eno uro. V glavnem, svakinja je dosledna, umirjena, a mali ima tako močno trmo. Je imel obdobja, ko se je ponoči zbudil in drl več kot eno uro skupaj. Takrat je pomagal le tuš. Drugače se pa tolaži, da bo bolje… Ampak, ko se začne dreti, nič ne pomaga… Sem ga jaz hotela pregovoriti, pa, kot da me ne sliši… Dretje, dretje. Pa, če mu da napačen čevelj gor (namesto levega, desnega), dretje....”

Nič do zdaj očitno ni prineslo občutnih rezultatov. Zakaj? 

A je trma pri otroku nepopravljiva? Res dobesedno “nemogoč”?

Ne, seveda ni. 

A s trmastimi potomci je res treba delati malo bolj preudarno, kot s tistimi, ki mogoče nimajo tako močne volje. 

Da bi obrnili nov list in bi se vzgoje trmastega otroka lotili na nov način, pa morate najprej izločiti tisto kar ne deluje.

Grožnje

Grožnja je lahko učinkovit ukrep, lahko pa se vam grdo maščuje. 

“Pogosto se je nanj treba razjeziti in groziti s kaznijo, da opravi, kar mu je naloženo, ali da se neha grdo vesti. Mislim, da pogosto trmari samo z namenom, da bi mi nasprotoval.”

Trmasti otroci namreč zelo radi kljubujejo in testirajo odločnost. Taka, “kdo je močnejši” dinamika pa se z grožnjami potencira. 

Grožnja lahko otroka tudi nagovarja k nadaljnjem kljubovanju in negativnim dejanjem, saj bo še naprej dokazoval, da si upa upreti odraslemu. 

Če nočeta pospravljati, pomaga le to, da jima zagrozim, da bom vzela in vrgla v smeti njune najljubše igrače. A včasih tudi to ne pomaga pri srednji, Lari. Ona se začne smejati.”

Še najhuje pa je, če tako hudo zagrozite, da ukrepa še sami nimate srca izpeljati. 

Potem se šele trmastemu otroku odpre cel svet možnosti za neuboganje in izsiljevanje! Saj ve, da dejanskih posledic za njegova dejanja ne bo nikoli doživel. 

“Sin po večini uboga, hčerka pa ve, da me bo pregovorila, oziroma, da se moje "grožnje" čez par ur omehčajo. Po domače povedano - vozita me.”

In vse nadaljnje grožnje, kazni, ukrepi seveda ne bodo učinkoviti, ker ste se pokazali za nedoslednega in mehkega. 

Zato vam svetujem, da grožnje popolnoma opustite. Če slučajno zaidete na stara pota, pa bodite pozorni, da ne zagrozite prehudo in da grožnjo dejansko izpeljete.

Kričanje

Kričanje je eden od najbolj pogostih in najmanj trajnostnih vzgojnih ukrepov. Starši se k dvigovanju glasu namreč zatečete takrat, ko nič drugega ne deluje. Je izhod v sili. 

A ker ste pogosto na koncu z živci, obupani in brez idej, kako sploh še ukrepati, kričanje postane del vsakdana.

Trma pri otroku prisili starše v kričanje in druge slabe navade.
Naj kričanje ne postane vaša navada!

“Večkrat opozorim mirno, ko opozarjam že enajstič pa postajam jezna. In ko vidim, da me otroka ne ubogata, povzdignem glas, kričim, a ne dosežem nič. Le slabo počutje.”

Seveda v nekaterih primerih kričanje tudi zaleže. V tistem trenutku spet dosežete tisto, kar ste želeli. Otroka ustrašite, ali si ga podredite dovolj, da takoj uboga vaš ukaz. 

Vseeno pa starši ne marate kričati. Povzroča vam slabo vest. Zato vsi iščete alternativo temu glasnem in neprijetnem ukrepu. Zakaj?

“Počutim se vse bolj nemočnega in zdi se mi, da kar naprej kričim in norim, ker otroci ne ubogajo.”

Ker? Enostavno NI učinkovito. Ker se otrok od vašega kričanja nič ne nauči. 

In to, da danes kričite zaradi copatov, ne pomeni, da bodo jutri copati pospravljeni. Bolj verjetno je, da boste jutri spet kričali.

Zelo kmalu tako ugotovite, da ste v začaranem krogu, v katerem morate za vsako stvar dvigniti glas. In to vsakič bolj. 

Toda - ne želite si vzgajati otroka z nenehnim vpitjem, strašenjem in podrejanjem. Tako vzdušje ni pot do tesnega in ljubečega odnosa, za oblikovanje novih, boljših vedenjskih vzorcev. 

Karkoli ste dosegli, ste dosegli le zato, ker ste si ga podredili. “Ker ste vi tako rekli!” oziroma zakričali. Ne zato, ker ste njegovo vedenje dejansko trajno spremenili.

Nesmiselne kazni 

Tudi s kaznimi in trmastim otrokom je treba biti pazljiv. Za njih velja podobna zgodba, kot za grožnje. 

Znova se ukvarjamo z dinamiko, kdo je glavni in močnejši, zato je treba kazen določiti in izpeljati z namenom in doslednostjo. 

Vam bom povedal zgodbo ene mame in sina, ki je dobil cvek iz angleščine. 

Zato, ker je bil tisti cvek očitno posledica malomarnosti in premalo učenja, pa tudi ni bil prvi, je padla kazen. 

Ostal je brez računalnika. 

Zmenjeno je bilo, da računalnik dobi nazaj, ko oceno popravi. 

Ko je fantič to izvedel, se je takoj lotil učenja. Zmenil se je z učiteljico, da bo oceno popravil, čez vikend se je učil in že čez tri dni je mami v vpogled prinesel popravljeno oceno. 

Seveda si je želel računalnik nazaj, in to zasluženo. 

Mama pa ni bila enakega mnenja. Imela je namreč občutek, da tri dni kazni ni dovolj za cvek. Da ni bil dovolj kaznovan. Zato je računalnik ostal pri njej še par dni. 

Ne rabim vam razlagat, kako razočaran in izdan je bil tisti otrok, in kako nesmiselno je bilo ravnanje te mame. 

Ko je bila ocena popravljena, je bilo pravici in kazni zadoščeno! Vse drugo od tukaj naprej, je bilo le še dokazovanje moči in nadaljnje zatiranje otroka brez razloga.

In kaj se je otrok naučil? Le to, da njegova mami ni vredna zaupanja! Da njuni dogovori ne veljajo, da se jih tudi on ne rabi držati. 

Naslednjič cveka ne bo popravil v rekordnih treh dneh, to vam lahko zagotavljam. 

Zato morajo biti kazni, ki jih dajete trmastim otrokom, smiselne. Povezane s kršitvijo, ki si jo želite odpraviti, in izpeljane korektno. 

V nasprotnem primeru le rušite vez med vami in otrokom, povozite svojo avtoriteto in zaupanje. 

Kaj potem deluje?

Če otroka, ki zatrmari, začnete oštevati in mu groziti, je to tako, kot če bi popolnoma zapitemu alkoholiku govorili, naj neha piti. Ker naslednjič ne bo dobil niti enega kozarca več. 

Enostavno nima smisla. Ni učinkovito in ne bo delovalo. 

Ko je že v napadu trme, ko otrok že kriči, se meče po tleh ali je celo nasilen in vas brca, grize, žali ste tako že zamudili nekaj priložnosti, da bi se izpadu izognili.

Preventiva je namreč prvi in najboljši ukrep.

Je najbolj tih, neboleč in najmanj invaziven način, da dosežete “mir v hiši”.

Da bi ravnali preventivno, pa morate svojega otroka dobro poznati, ga opazovati in prepoznati znake, ki napovedujejo nevihto. 

Vedeti morate, kaj so njegovi “sprožilci” izpadov. S čim mu najlažje preusmerite pozornost in kako se z njim v teh trenutkih pogovorite.

Ko boste osvojili te veščine, boste veliko bolj uspešni pri “detoniranju” teh izpadov in pri doseganju normalnih dogovorov z otrokom.

Zato vam bom zdaj povedal … 

Kaj so 4 glavni sprožilci izpadov trme? 

In kako jih pravočasno zajeziti ter se izogniti glasnem izbruhu. 

  1. Utrujenost

Vemo, da smo utrujeni veliko manj potrpežljivi. Kadar premalo spimo recimo rečemo, "Imam slab dan. Se je že začel narobe." 

In pri trmastih otrocih je to zelo pogosto, saj trmarijo tudi, ko je čas za spanec.

Posledično nikoli ne gredo spat takrat, ko bi morali, pač pa zavlačujejo pri večerji, oblačenju pižame, umivanju zob, wc-ju, kopanju, vedno izsiljujejo še eno pravljico in tako naprej. 

Nekateri pa se še zbujajo sredi noči in tudi takrat čarajo po hiši ter vam pilijo živce. 

Utrujeni so tudi zaradi izvenšolskih aktivnosti, ki jih imajo po tri, štiri ali še več. Včasih tako srečam mamo, ki ima podočnjake in reče: "Ja, veste to je tako naporno. Tri otroke... " 

"Jaz sem taxi mama. Neprestano jih vozim okrog, čakam... " In podobno. Potem pa pridejo še otroci in ugotoviš, da imajo enake podočnjake.

Tako živijo prenatrpani urnik aktivnosti in obveznosti, namesto da bi živeli življenje in si kdaj tudi odpočili.

Počitek namreč ne pomeni samo spanja. 

Pomeni tudi, da nismo non stop v pogonu in pod pritiskom naslednje obveznosti. Pomeni, da kdaj posedimo na kavču ali na travniku. Da za 10 minut zapremo oči, ko si moramo samo malo napolniti baterije.

Utrujenost pa je eden od najpogostejših sprožilcev trme in slabe volje tako pri otrocih kot pri odraslih, zato vsaj pri tej stvari lahko z njimi sočustvujemo. 

Lahko poskrbimo, da imajo več časa za počitek. Bolj urejene nočne in jutranje rutine, da spodbujamo zdrave spalne navade. 

Ko pridejo taki “naporni” dnevi, pa to tudi vzamemo v zakup. Izbiramo “boje” in ne rinemo v pretirano težke aktivnosti, če vemo, da je otrok zanje preutrujen. 

Če je recimo prejšnjo noč spal le štiri ure, ker je trmaril do polnoči, potem vstal ob štirih zjutraj in že takrat guncal afne, ga ne bomo popoldan vzeli s sabo v trgovino. S tem bi prav klicali hudiča in prosili za izpad v javnosti. 

Utrujenost je torej eden od močnih sprožilcev trme. In če boste nanjo pozorni, si boste prišparali marsikatero dramo in grajo. 

  1. Lakota

Vem, da ste ta nasvet slišali že mnogokrat, a ga je še posebaj pomembno izpostaviti pri trmastih otrocih. 

Prazna vreča ne stoji pokonci, lačen otrok pa se tudi meče po tleh in kriči.

Sploh tisti otroci, ki so kot dojenčki jedli na tri ure. Kot ura se je vžgal “ueee” na minuto natančno in je mamica točno vedela, aha, zdaj je lačen. 

Takšni sploh potrebujejo redne obroke. Ker imajo tovarniško nastavitev že od prej. 

Zato takrat, ko postanejo lačni, delajo cirkus. In ko je cirkus, seveda noče jesti, zatrmari še s hrano in potem ste v začaranem “lačnem” krogu.

Zato bodite pozorni na prve znake kot so, otrok:

  • menca oči, kot da je utrujen,
  • postane nasilen do drugih otrok ali predmetov,
  • začne jamrati in cmerati,
  • sprašuje po hrani izven navadnih obrokov.

Že med rednimi obroki poskrbite, da se res naje raznolike in hranljive hrane. 

Če boste dalj časa zdoma in imate kakšne opravke, pa imejte s sabo kakšen zdrav prigrizek, sploh če eden od tistih, ki ga tudi najblažja lakota popolnoma iztiri.

  1. Hitenje in jutranji cirkus

Zelo ironično, ampak otrok bo trmaril in zavlačeval ŠE POSEBAJ takrat, ko se vam mudi. 

Sploh “jutranji cirkusi” so izjemno pogosta pritožba in trma pri otroku takrat zacveti. Živčne vojne, zavlačevanje z zajtrkom, oblačenjem, pozabljanje stvari in splošno slabo vzdušje vsako jutro, ki ga zvesto spremlja jezikanje in zamujanje. 

Kdo bi hotel dan začeti na tak način? Nobeden! Ne vi, ne vaš otrok. 

En nasvet, ki ga povem vsakemu staršu, je zato: dvigni rit 10 minut prej!

Zbudite se pred vašim otrokom in opravite vse, kar imate. Ne bodite še vi razlog za zamujanje in živčnost. 

Če boste pripravljeni prej, bo tudi v kopalnici manj gužve, po hodniku manj prometa. 

Še en pomemben nasvet: bodite pozorni na to, kako otroka zbujate! Šok zvonenja budilke in takojšnje vstajanje iz postelje ni nekaj, s čemer je dobro začeti dan. 

Zato vedno predlagam, da navijete budilko zvečer, ampak otroku povejte, da lahko še malo poleži po tem, ko bo zazvonila. Pustite mu, da pride k sebi.

Mama ali ata naj potem počasi pride pokukati v sobo in otrok bo po zvokih ugotavljal: "Bog ve, kateri je?" Seveda ve že po tem, kako se kljuka odpre, kdo je. In ko zagleda starša, je presrečen. 

Tako jutro začnete na malo drugače. Mogoče se vam bo pozitivno obrestovalo čez cel dan. 

Tudi zajtrka bi se dotaknil. Ker sem že večkrat opazil, da starši silite otroke, naj jedo zajtrk, med tem, ko ga vi preskočite. Zajtrk tako hitro postane jabolko spora, ampak v takem primeru je to izgubljena vojna. 

Ni zgleda! Ne bo šlo. Če sami ne boste jedli zajtrka, ga tudi oni ne bodo. 

  1. Oddajanje v vrtec

Eden od največjih sprožilcev izpadov trmastih otrok pa je oddajanje v vrtec. 

Pardon, bom rekel drugače: eden od največjih sprožilcev izpadov trmastih otrok je slaba vest mamice, ki takega otroka oddaja v vrtec.

Ker on seveda čuti, da je mama žalostna in da ima slabo vest. Ko jo gleda, to razbere na njenem obrazu. Zato ve, da lahko manipulira z njenimi čustvi in poskusi izsiliti odhod domov, čeprav se mu v vrtcu ne bo zgodilo nič hudega. 

In potem? Vzgojiteljice dobesedno pulijo te otroke iz maminega naročja! Tuli otrok, tuli mamica in namesto, da bi odšla ter zadevo olajšala vsem, stoji še na vratih in na daljavo spremlja izpad.

Veste, kako se pravilno odda otroka? Tako, da rečete: "Tako, zdaj greš v vrtec!" Ga primete, nesete, obrnete stran od sebe, ga poljubite in date lepo vzgojiteljici v naročje.

Trma pri otroku se pogosto prikaže ob odhodu v vrtec
Odhodi v vrtec so eden izmed največjih sprožilcev izpadov trmastih otrok

Če to ne deluje, poskusite drugače. Naj odhod v vrtec pripravi mama, odpelje pa ga oče. 

Zakaj? Ker točno ve, da bi imel precej dela, če bi bil sam celo dopoldne z otrokom.

Zato je zadovoljen, da gre otrok v vrtec. Si oddahne, je vesel. Točno ve, da bo za otroka dobro poskrbljeno. In otrok to čuti. In gre z veseljem k vzgojiteljici ter niti pod razno ne joče. 

To je pogost ukrep - oče odda otroka. In deluje krasno, ker ni nobenih napadov, ne joka, ne cviljenja, ničesa drugega.

Še eno stvar je treba vedeti. Otroci izrazijo čustva na različne načine, mnogih, močnih čustev, pa sploh še ne znajo izraziti.

In ko pridejo starši po otroka v vrtec je otrok tako vesel, da sploh ne ve, kaj naj naredi od samega veselja. In kaj naredi? Bruhne v jok! Prepoln vseh lepih, dobrih čustev. 

To je nekaj takega kot moški, ki se ima za zelo trdnega in trdega, potem pa zmaga naša ekipa, zasliši se himna in organizatorji začuda ujamejo našo zastavo, ne Slovaško. 

Zastava gre gor, naši so zmagali, ponos ga preplavi … in marsikomu uide kakšna solza.

Ker ne veš, kako bi drugače izrazil to. Pa smo odrasli!

Tako da, kar se hitenja tiče, sami se moramo ustaviti, si izbrati primeren tempo in začeti ob pravem času. Ker...

Življenje s trmastim potomcem je naporno, saj pot do bolj harmoničnega odraščanja ni naključna in ne steče spontano. 

Zato ne gre drugače - težave boste reševali sproti in oblikovali boljše strategije …

  • doma vzpostavili jasen red in strukturo,
  • se v trgovini mateli po tleh in posnemali izbruhe trme, če bo treba, 
  • poskrbeli, da bodo mojstri v kuhanju, kvačkanju, modeliranju, metanju na koš,
  • dajali na izbiro prave stvari in preprečili upor,
  • se “pogajali”, ko jih boste učili prevzeti odgovornost,
  • vztrajali pri svojem, ko je treba …

… in tako vaše trmaste otroke naredili trdnejše. Da bodo v dobrem odločeni, v dobrem trmasti. 

Ker se da.

V zadnjih 40 letih sem namreč pomagal pri vzgoji mnogih malčkov, ki se ves čas jokajo, do najstnikov, ki mislijo, da vse vedo.

Zato iz izkušenj vem, da:

  • tudi vaši otroci lahko spremenijo obnašanje, pa čeprav so že srednješolci, in ne glede na to, kako trmasto vztrajajo pri svojem,
  • obstajajo vzgojne tehnike, ki preverjeno delujejo in sam redno raziskujem, kako se teorija obnese v praksi, zato poznam metode, ki dobro delujejo,
  • pomembno pa je, da uporabljate primerne vzgojne tehnike. Z napačnimi boste trmo in obnašanje vašega otroka namreč le še poslabšali, s primernimi pa uspešno ukrotili.

Če vas torej zanima več o vzgoji trmastih otrok, se mi pridružite v Šoli za starše, Vzgoja trmastega otroka.

Kjer vam razkrijem praktične nasvete in konkretne metode, ki vam bodo v pomoč, da boste:

  • spet dihali,
  • mirno spali,
  • živeli in preživeli,
  • uživali v napredku in rezultatih, 
  • predvsem pa boste ponosni na otroke in nase.

Se vidimo kmalu!

Z lepimi pozdravi, Marko Juhant

Pridobite brezplačno knjigo 7 receptov za vzgojo srečnih in uspešnih otrok
O avtorju
Marko Juhant
Sem dolgoletni ravnatelj, vzgojitelj, oče in avtor številnih najbolje prodajanih knjig o vzgoji otrok. Z vzgojo otrok se ukvarjam že več kot 40 let. Vsako leto predavam na več kot 500 predavanjih v vrtcih, šolah in drugih ustanovah. Včasih tudi po 3 predavanja na dan!

Podobni članki