Brezplačna e-knjiga  7 receptov za vzgojo srečnih in uspešnih otrok:
PRENESITE
Black Friday akcija: -40% popusta na vsa izobraževanja
VSTOP ZA ČLANE

Permisivna vzgoja – je res v otrokovem najboljšem interesu?

Kazalo

Avtor:
Marko Juhant
Objavljeno: 10/02/2022
Posodobljeno: 11/08/2022

Pri permisivni vzgoji, kot si jo razlagajo in kot jo izvajajo starši danes, je otrok center družine, ne starši.

Je otrokocentrični sistem, v katerem starši plešejo okrog otroka in mu vse živo omogočajo. 

Otrok je kot mali faraon, starši so pa sužnji, ki mu strežejo spredaj in zadaj in so dolžni poskrbeti za vse. In prav taki otroci znajo na koncu očitati staršem, da so slabi starši, ker recimo osemletnik nima pametnega telefona. 

Pravil je zelo malo. Glavno pravilo je, da je otrok srečen danes in zdaj. Če ni, starši mislijo, da so nekaj narobe naredili. 

In čeprav imajo dobre namene in si za svojega otroka želijo le najboljše, s permisivno vzgojo dosegajo ravno nasprotno.

Zato se bomo danes pogovarjali o Japoncih na bencinskih postajah, razvajenih odraslih in domnevni "zlorabi otrok", ki naj bi jo izvajala šola.

Ker, kot vam bom razložil v tem članku permisivna vzgoja:

  1. otroka omejuje pri razvoju;
  2. v resnici ni v otrokovem najboljšem interesu;
  3. hitro postane problem za starše;
  4. otroku omogoči, da doživi vse, še preden odraste;
  5. proizvede nezadovoljne, razvajene odrasle osebe.

Mogoče se sliši dramatično, a je na žalost res. Naj utemeljim:

1. Permisivna vzgoja otroka omejuje v razvoju

Da bi ugotovili, kam je šla narobe permisivna vzgoja, bomo pogledali, za kaj sploh gre pri vzgoji, na čisto osnovni ravni.

Vsaka družina bi morala za svojega otroka izpolnjevati tri temeljne vrste nalog.

Prva in najbolj osnovna naloga je, da ponudi otroku hrano, zaščito, varnost, čustveno podporo, ljubezen in razumevanje. 

Druga naloga je, da otroka družina podpira pri rasti in razvoju v vseh smereh. Da mu pomaga, da se razvije toliko, kolikor je sposoben in zmožen. 

Torej ne samo tako, da bo rastel v višino in širino, kot so mislili včasih.

Nekoč so rekli: “Imej toliko otrok, kolikor jih lahko zrediš”. To velja le, če imate doma prašičke namesto otrok. 

Ne gre za to, koliko jih prehranite.

Gre za to, kako jih lahko spravite do kruha, do tega, da bodo v redu osebe, ljudje. Torej, da poskrbite, da se otrok lahko vsestransko razvija. 

Tretja je ta, da otroka vklopijo v družbo in jih hkrati zaščitijo pred negativnimi družbenimi vplivi.

Družina bi morala delovati kot otrokov blažilec (buffer), ki bo uravnalec stresnih dogodkov.

Za permisivno vzgojo je tipično, da je za otroka čim bolje poskrbljeno s hrano, in to natančno tisto, ki jo ima rad otrok.

Čustvena podpora in ljubezen sta tudi močno prisotni. 

Problem nastane pri razvoju. Starši, ki vzgajajo permisivno, namreč omogočajo razvoj, ampak razvoj gre samo v smeri tistega, kar otroka zanima, ne pa v tistem, česar je sposoben. 

In današnjega, modernega otroka verjetno ne bo zanimal razvoj telesnih ali umskih sposobnosti, zanimal ga bo razvoj v smislu “street smart” in koliko bo on obvladal igrice in kako se bo znašel med vrstniki. 

To niso koristne veščine in pametne smeri razvoja, če si želite, da bi bil vaš otrok resnično srečen in potem tudi uspešen v življenju.

2. Permisivna vzgoja pogosto ni v otrokovem najboljšem interesu

To, da je otrok nenehno srečen in vedno dobiva vse, kar si zaželi, ga mogoče naredi srečnega v trenutku, na dolgi rok pa je takšna taktika zanj precej škodljiva.

Permisivni starši poskrbijo, da se otrok neprestano zabava in ne dobi nalog, pri katerih se spoti. 

Če se spoti pri nogometu, je to ok, ker se zabava. Če se spoti, ker mu ne gre domača naloga iz sloveščine, mu je težko, ne more stavkov izumit, spisat – to pa že ni ok. 

To že meji na zlorabo, starši rečejo: “Šola zlorablja mojega otroka”, na tak način razmišljajo.

Lahko se spoti pri tistem, kar podpirajo, kjer pa ne, pa absolutno ne, te vsestranskosti ni.

Ti starši so potem med tistimi, ki hodijo v šolo, ko otrok ne dela, ne vadi in ima zato slabe rezultate.

Tudi pri športni vzgoji, ne samo pri slovenščini!

“A zdaj pa to, da ni dovolj hiter, da ni opravil Cooperjevega testa, pomeni, da ne more napredovati v šoli ali ne bo uspešen v življenju, kje ste pa to še videli?” 

Zakaj? Ker ni vsestranskosti. To izhaja iz tistega, kar staršem paše.

Nikakor pa ni koristno in ne pripravlja otroka na realnost življenja, kjer pogosto počnemo stvari, ki niso zabavne, a je vseeno treba v njih biti vsaj dober, če ne celo odličen.

3. Permisivna vzgoja hitro postane problem za starše

Ko govorim o temeljih vzgoje v mojih knjigah in tečajih, pogosto omenjam meje. 

Sam menim, da je za otroka najbolje, če ima postavljene meje, ki se jih potem na podlagi njegove zrelosti, starosti in drugih dejavnikov premika in spreminja. 

Pri permisivni vzgoji pa je ravno obratno – dovoljeno je vse, dokler ni. 

In ko starši odkrijejo, da zadeva vendarle ne prinaša rezultatov, so kar naenkrat otroci zelo odvisni od njihove dnevne volje. 

Po eni strani znajo biti zelo permisivni, vse dovoliti, če pa ni rezultatov, lahko tudi permisivni starši postanejo nerazumljivo zahtevni in kdaj tudi agresivni. 

Tukaj je kar hitro 'milo za žajfo'.

In potem ni več jasno, kdo je tisti, ki se mora ves čas obnašati odraslo, in kdo je tisti, ki je otrok. 

Če starši slučajno postavijo omejitve, se jih otroci ne držijo. In težava ni v tem, da se jih otroci ne držijo, to je kar navadno in pričakovano.

Problem je tisto, kar se zgodi po tem. 

Zelo pogosto namreč za kršitve ni nobenih posledic. Namesto posledic, ki bi lahko bile poučne, se permisivni starši odločijo za pogovore in družinske sestanke. 

Na teh sestankih pa imajo samo starši občutek, da so nekaj dobrega nardili, otroci pa niti pod razno. 

Pa še nekaj jim sporočajo s tem.

Če lahko meje kršijo brez posledic, čeprav so postavljene, pomeni da niso bile pomembne. Se pravi, da se jih sploh ni treba držati, le zakaj bi se jih? 

To govori tudi o viru, ki postavlja take meje, o starših.

Otroku postavljate neke meje, ki jih ni vredno niti sankcionirati, kaj zdaj to pomeni? Kdo se tukaj dela norca? 

Otroci so zelo bistri, niso butli. Ugotovijo, da starši postavljajo meje, ki se jih ni treba držati, in se potem nobene meje ne držijo več.

Le čemu?

4. Otrok permisivnih staršev doživi vse, še preden odraste

Prijazni starši, ki otroku vse omogočajo danes, ne razmišljajo o prihodnosti.

Ravnajo le po otrokovih željah, ne po njegovih potrebah. 

Že do 16., 17. leta doživi vse, od kriminalnih dejanj, spolnosti, drog, kraj avtomobilov, kar koli so našli, da se jim se zdelo zanimivo. 

Kaj jim potem življenje lahko še ponudi?

Kakšni starši bi rekli: “Saj kaj pa je to hudga, to je najlepše obdobje tvojega življenja.”

Potem otrok razmisli: “Aja, potem me nič boljšega ne čaka?”

Pa že zdaj se slabo počutijo. Ja jasno, da jim to pomaga samo tako, da padejo v še globljo depresijo.

In ker mej in pravil ni, se bodo vedno zaganjali za tistim, kar jim paše in kar si želijo, pogosto na škodo drugih. 

Kakšen je rezultat?

Depresija, razvajenost, navajenost, da je vse po njihovem. Pogosto so tudi asocialni, ker takšni, ki hočejo vedno imeti vse po svoje, niso zaželeni kot prijatelji in partnerji. 

Enostavno niso navajeni sprejeti “NE”.

Kako je s takim najstnikom? 16 let, 190 cm višine in 85 kil, dobiva se z deklico, ki ima 55 kil in ona mu reče “ne”. 

In on? Ni tega vajen.

Se ne bo tega držal. Zakaj? Ker je “ne” vedno pomenilo “naredi po svoje”. 

In naredi po svoje, in se čudi, zakaj je zdaj obsojen posilstva. Seveda pa bo vedno nekdo drug kriv, da se je situacija tako izšla. 

Na primer, govoril sem z mladeničem v mladoletniškem zaporu, leta nazaj, ga vprašal, kako se je zgodilo, da je prispel do sem. 

Je rekel, da ni bil on kriv, starši so krivi. To kar je počel, kar ga je pripeljalo do tam, se mu ni zdelo nič spornega. Sporno je bilo to, da starši niso prav ravnali.

Ne boste verjeli, vendar je bilo dejansko v tem nekaj resnice.

“Če bi moj fotr, ko bi bilo treba enkrat pridt pome al na policijo al na CSD, me doma posedu za mizo, udaru po mizi in reku “zdej pa dost mulc, če ne bo sledilo tole in tole”, jst verjamem, da bi nehu.”

Tako tega ni bilo in je fant nadaljeval po tej poti. Se mu ni izšlo. 

5. Razvajeni otroci postanejo razvajeni odrasli

Otroci, ki so pri 45, 50 letih še vedno v stanovanju s starši. Starši v penziji morajo dati njim penzijo, da lahko živijo, ker ne delajo. 

Če se lotijo kakšnega posla, ima vedno nek pridih sumljivosti.

Ko je uspešen pri kakšnem sumljivem poslu, to seveda šteje kot uspeh samo pri drugih sumljivih osebah. 

Da bi bil sprejet, priznan v širši družbi, je pa težko.

Da bi doživel zadovoljstvo, ko bi prvi sosedje bili zadovoljni, rekli “Kok je fajn, da smo sosedje”, povabili na piknik, da bi se spomnil nekdo, da ima rojstni dan, da bi mu nekdo, ki ni njegov partner v kriminalu, čestital – ne, nima tega. 

Naslednji vzgib, želja in gre. Dela in naredi vse, da bi želji zadostil, ne glede na posledice, ki jih seveda ne pričakuje.

Če jih pa le dobi, ni fer, da so ga policaji ustavili, ker so prišli za vogalom, ni fer, da so ga zaprli, ker je neko gospodično posili, ni fer, ker mu tastari niso dali vseh možnosti, in nenazadnje ni fer, da ga niso vzgojili, ko bi ga še lahko. 

Mogoče se pa tudi ne izide tako slabo. 

Lahko izgleda tudi tako.

Ste na izletu z avtobusom in se zmenite, da se boste ustavili na postajališču in šli najprej na wc potem na kavo. 

Voznik je namreč rekel, da ste prehiteli tri avtobuse, polne Japoncev, in bo na wc potem gneča. Vsi gredo najprej na wc, razen tistih dveh treh razvajenih odraslih. 

Oni gredo najprej na 'kofe'.

Potem, ko v miru spijejo kavo, bi šli lulat, takrat je pa 150 Japoncev v vrsti pred wc-jem. Avtobus zamuja, ker se niso držali reda, pa še razburjajo se, da je organizacija slaba. 

Verjamem, da odrasli pogosto vidimo take zadeve. 

Odrasla ženska, ki kaže jezik

Nekateri pa vendarle spregledajo ...

Tako jaz vidim permisivno vzgojo, takšne so moje življenjske izkušnje. 

In po izkušnjah vem, da obstajajo tudi svetle izjeme. Obstajajo starši, ki so popustljivi pa s časom odkrijejo, da to nikamor ne pelje. Uvedejo red, pri tem vztrajajo, čeprav je težko, in so včasih tudi uspešni.

Žal pa so vse preredki, ki to odkrijejo in dejansko nekaj spremenijo. 

Občutek, da je treba otroka zaščititi, da je nemočen in sirotek, je pri njih preprosto premočen, da bi šli v akcijo in v svojem vzgojnem ravnanju nekaj spremenili. 

Če ste samo padli v to “vsedovoljujočo” past, ki je pripeljala do grdega obnašanja in razvajenosti otroka, preberite več o šoli za starše Grdo obnašanje. Tam se boste naučili, zakaj se otroci grdo obnašajo, ter dobili tako kratkoročne kot dolgoročne vzgojne prijeme in metode, s katerimi boste znova dosegli harmonijo v domu. 

Več o šoli za starše Grdo obnašanje preberite s klikom na to povezavo.

- Marko Juhant

Pridobite brezplačno e-knjigo 7 nasvetov za vzgojo brez stresa
O avtorju
Marko Juhant
Sem dolgoletni ravnatelj, vzgojitelj, oče in avtor številnih najbolje prodajanih knjig o vzgoji otrok. Z vzgojo otrok se ukvarjam že več kot 40 let. Vsako leto predavam na več kot 500 predavanjih v vrtcih, šolah in drugih ustanovah. Včasih tudi po 3 predavanja na dan!

Komentarji

  1. Sam avtor permisivne vzgoje je priznal v članku, da je s permisivno vzgojo unicil skoraj 2 generaciji otrok, da je bila napaka. Seveda je v današnjem, hitrem, tempu otroka lažje uslišati, da imajo starši mir. Premisliti bi bilo potrebno ali starši imajo otroke, ker si jih želijo ali so zgolj zato na svetu, ker pac morajo biti. Mame vlačijo in vpisujejo otroke na preveč dejavnosti in od njih zahtevajo, da povsod, vključno z šolo, briljirajo povsod.

  2. Prav lepo se vam zahvaljujem za napisano.tudi sama vzgajamo tako.....preveč popustljivo.trudim se,zaenkrat težav nimam,a vsak nasvet in videnje zelo prav pride.hvala vam.

Dodaj odgovor za Terezija Novak Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Deli blog

Podobni članki

Avtorica Montessori vzgoje je Italijanska doktorica na področju medicine, ki se je preusmerila iz medicine v pedagogiko.  Seveda so se tudi njene druge vrednote, katoli...
9 min branja
Sočutno starševstvo je kljub vsem dobrim namenom, precej težko izvajati. Veliko ljudi zaplava.  K meni potem pridejo v času najstništva svojega otroka in rečejo: ...
10 min branja
Starši trmastih otrok imate resnično pestro vsakodnevno življenje.  V hiši sta pogosto nemir in nered, imate cirkus zjutraj in zvečer, otrok se vam upira na vsakem k...
15 min branja
apartmentcrossmenu