Vsi smo imeli vsaj enega učitelja, ki je bil za nas “legenda”.
Vsi smo ga pozorno poslušali, ubogali, spoštovali.
V razredu smo se lahko eno minuto hecali in smejali, drugo minuto pa se učili in vestno opravljali naloge.
Če se je kdo “afnal” ali motil ostale, je bil dovolj en sam pomenljiv pogled pa je bil takoj mir.
Kako jim to uspeva?
Ko vprašate njihove kolege ali starše otrok iz njihovega razreda, bodo povedali, da imajo “tisto nekaj”.
Neko magično sposobnost, čarobno palčko, mistično energijo …
Če vprašate mene, pedagoga z več kot 40 leti izkušenj, vam lahko povem, da sicer so legendarni, a čisto nič magični.
Spoštovanja, zaupanja in poslušanja otrok nikakor niso dosegli po naključju. Za to obstaja način, ki preverjeno deluje, a se o njem sploh ne govori.
Danes bomo tej “čarobni palčki” dali ime in naučil vas bom, kako jo “vihteti”.
Skupaj se bomo podali na herojsko pot in na cilju bo vaš odnos z otroki precej drugačen:
- meje in pravila bodo sprejemali z veliko manj upora in protesta;
- spoštovali jih bodo hitreje, preizkušanja bo manj;
- ne bo vam treba kričati, ponavljati in groziti, da bi bili slišani;
- imeli boste poseben, herojski status.
In za vse to se ne bo treba naučiti niti enega novega vzgojnega prijema, nobene nove tehnike ali metode!
Šlo bo za čisto “vzgojo staršev”, o kateri ste mi velikokrat pripovedovali, da si jo želite.
Predal vam bom svoje znanje in skrivnosti, ki so mi omogočile, da:
- me cel tabor otrok kliče “šefe”, ne da bi to zahteval ali sploh omenil;
- me najbolj “problematičen” razred v šoli spoštuje in mi sledi, ne da bi enkrat samkrat zakričal;
- tudi najbolj težavni otroci pridejo k meni, ko “zagusti”;
- kljub redu, ki ga zahtevam, vsi otroci pravijo, da je z mano “prima” in “čist hudo”.
In moja pot se ni začela na pedagoški fakulteti, ampak veliko prej …
POZOR: Ta metoda ni primerna za vse. Če se želite naučiti, kako otroka prisiliti v karkoli, če iščete ideje za kazni in sankcije, če si želite otroke postrojiti kot vojake – ta zapis ni namenjen vam.
Namenjen je staršem, ki si želijo “red v hiši”, a ga doseči s spoštovanjem, razumevanjem in sodelovanjem.
Že kot “mulc” sem bil prepričan, da obstaja boljši in lažji način za doseganje “reda v hiši”.
Pri rosnih 16 letih sem bival v dijaškem domu.
Vodja našega oddelka je bil strog, vodil je z močno roko in odločnostjo.
A kljub temu ga mi, otroci, nikoli nismo resnično spoštovali.
Vedno se je dogajalo marsikaj – podtalne igrice in skrivanje ter prekrški in afnarije, ki smo jih seveda počeli na skrivaj, ponoči, ko ga ni bilo …
Takrat sem že vedel, da bi bil tudi sam rad pedagog. Točno takrat sem si rekel:
“Jaz bom s temi mulci znal ravnati drugače, bolje!”
In že v prvih mesecih dela po končanem študiju sem ugotovil, da to “drugače” ni s silo in ni na “avtoritaren” način.
Da ne mislim otrokom groziti, nad njimi povzdigovati glasu, jih v karkoli siliti.
Potreboval sem avtoriteto, ampak ne tiste, o kateri so vsi govorili.
Verjetno je tudi vam že kdo rekel, da imate težave s postavljanjem mej in z neposlušnostjo otrok, ker nimate avtoritete.
Avtoriteta je namreč tisto, kar naj bi imeli starši, ki “imajo red v hiši”.
To slišimo predvsem od starejših generacij:
“Ta je pa imel avtoriteto, vsi so ga vedno poslušali. Ko je udaril z roko po mizi, so bili kot miške.”
V teoriji si to želi vsak starš.
Zato ste poizkusili vse – bili ste bolj strogi in odločni, takoj ste predstavili posledice, bili bolj vztrajni in neomajni.
A v praksi ni delovalo tako, kot ste pričakovali.
Kljub vsemu ste pri postavljanju mej še naprej vsakič doživljali glasne proteste in pregovarjanje.
Potem pa še dolgo in mučno varovanje teh mej, ki so jih otroci dolgo časa, energično in vztrajno preizkušali in premikali.
Zakaj?
Obstajajo tri vrste avtoritete – verjetno ste poizkušali uveljaviti napačno.
Ene od njih se poslužujem že 40 let.
Preostali dve sta sicer bolj znani in uporabljani, a po mojih izkušnjah neučinkoviti, nezanesljivi in škodljivi za vzgojo in odnose v družini.
Prva je železna avtoriteta – zastarela in danes izjemno neučinkovita oblika avtoritete.
Takšna, kot so jo včasih imeli “veliki očetje in dedki”.
Temelji na moči, na tem, kdo je “glavni/večji/starejši”. Zanjo sta značilni zahtevnost in neodzivnost na otrokove potrebe in interese.
V tej situaciji otrok nima pravice glasu, hkrati pa pričakujemo, da bo ubogal na prvo besedo. In to dosegamo s kaznijo, silo, nasiljem.
Brez skrbi – opažam in vem, da si večina staršev v resnici takšne avtoritete ne želi.
Silijo se, ker še danes toliko opevamo avtoritarne “poglavarje” družin, ki vodijo z močno roko in pri tem doživljajo nič odpora.
Obstaja kar nekaj razlogov, zakaj jo močno odsvetujem:
#1 Železna avtoriteta mora vedno vsebovati element nasilja.
Verjetno do zdaj na takšen način niste bili “uspešni” in vaši otroci niso postrojeni “kot miške”, ker niste bili pripravljeni dvigniti roke nad njimi, da bi dosegli svoje.
In tako je tudi prav.
A vseeno se pogosto prikradejo druge, bolj mile in bolj “sprejemljive” oblike nasilja, kot so kričanje, grožnje, nesorazmerne kazni.
In tudi po teh nočete posegati, vem, vas popolnoma razumem.
Take avtoritete v družini otroci ne spoštujejo, ampak se je bojijo.
Tako postavljenih mej otroci ne spoštujejo, ampak se jih bojijo.
Kar pripelje do drugega razloga …
#2 V takšni dinamiki je otrok poraženec.
Vsakič, ko se takšen starš in otrok zapleteta v konflikt, se starš trudi, da bi otroka premagal in ga nadvladal.
A bodite pozorni – če eden zmaga, je drugi poraženec.
Nikoli ne želimo, da bi bil otrok poražen, ponižan. To ne bo pozitivna učna izkušnja, poleg tega pa na tak način vsakič nastane še ena rana na vaših odnosih.
Tudi vi se po takšnih interakcijah počutite slabo, peče vas vest in otroci se vam smilijo. V takšni situaciji ne zmaga nihče.
#3 Ne deluje na daljavo.
Tako se potem zgodi, da otroci neizprosnih in avtoritarnih staršev ušpičijo najhujše bedarije. In to karseda stran od doma.
Potem si ne upajo priti domov in povedati, kaj se je zgodilo.
Zato se tudi zgodi, da se otroci obnašajo “kot psi, ki so spuščeni s ketne”.
Nekateri ste gotovo že slišali, da se je v starih časih otroke teplo “za vse, kar so naredili, pa tudi za vnaprej, za vse, kar še bodo ušpičili”.
Ko vas ne bo zraven, da bi jih strašili in silili, bodo otroci začutili svobodo in jo čimbolj izkoristili. Včasih celo tako, da bodo ogrozili svoje življenje.
In to je glavna težava železne avtoritete.
Učinkovala bo samo takrat, ko boste prisotni, ob vaši odsotnosti pa bo kontraproduktivna. Hkrati pa bo z vsakim “železnim” prijemom vaš odnos bolj skrhan.
Mogoče ste se že poizkusili podati v pravo smer, a še vedno nekaj “ne štima”.
Vem, da vas je veliko poizkušalo uveljaviti pozitivno avtoriteto.
To pogosto opažam pri starših, ki jim avtoritarni pristop ni blizu.
S tem ste sicer na malce boljši poti in imate dobre namene, a se zaplete pri izpeljavi.
V poizkusih, da bi z otrokom sodelovali ter ga razumeli in podpirali, se dinamika hitro spremeni iz “midva sodelujeva” v “jaz dam – ti daš”.
To pomeni, da ste avtoriteta tako dolgo, dokler imate dobrine in možnosti, ki si jih otrok želi.
Pozitivna avtoriteta neha delovati vsakič, ko otrokove želje pretehtajo vašo ponudbo.
Preprosto povedano – avtoriteta s figo v žepu.
Bili ste sicer blizu, zelo blizu pravemu tipu avtoritete. In zdaj vam bom razkril tisti košček v mozaiku, ki vam je manjkal.
Avtoriteta, s katero boste postali družinski heroj
Tukaj ste, ker si želite otroke vzgajati na boljši način – s spoštovanjem, dostojanstvom, tako, da bodo odraslost dosegli brez travm, uničenih odnosov in čustvenih ran.
Hkrati pa mora obstajati nek red in nujno je, da vas otroci poslušajo in upoštevajo.
In to lahko dosežete s herojsko avtoriteto – posebno vrsto avtoritete, s katero boste dosegli dve stvari:
- lahko boste postavili meje in pri tem doživeli veliko manj upora;
- veliko manj časa, truda in živcev bo potrebnih, da se meje utrdijo in spoštujejo.
Cilj ni, da postanete najmočnejši, tamveč da postanete prvi med enakimi.
Torej ne šef ali diktator, ampak družinski heroj, legendarni vodja, moder “capo”, ki se ga bodo spominjale generacije.
Najboljše pri tem je, da se vam ne bo treba naučiti serije zapletenih vzgojnih metod in kupa teorije.
Naučil vas bom, korak za korakom, kako se uveljaviti kot družinski heroj.
- Kako ugotoviti in otrokom pokazati PRAVE razloge, zakaj ste vredni, da vas spoštujejo in poslušajo?
- Kako se obnašati, kako komunicirati, kakšen odnos imeti, če si želite, da vas bo otrok sprejel kot legendo?
- Kako osvojiti osebnostne lastnosti heroja, ki heroja naredijo tako plemenitega in vrednega, da se vsi ostali po njem zgledujejo?
- Kaj točno morate narediti, da se bo otrok ob težavi vprašal ‘hm, kaj bi pa ata naredil v tem primeru’?
Skratka, popolnoma bomo spremenili dinamiko in odnose v vaši družini, ne da bi se dejansko aktivno ukvarjali s “tehnikalijami” vzgoje.
A to ne pomeni, da se bomo pogovarjali samo o teoriji. Ravno nasprotno, vaše delo bo predvsem praktično.
Da bi osvojili status heroja, boste morali prehoditi herojsko pot – serijo misij, s katerimi boste uveljavljali herojske veščine in lastnosti.
Na koncu herojske poti vas čaka povsem drugačno družinsko življenje.
Silno preprosto. Vi boste mejo ali pravilo kratko in jasno sporočili, otroci pa bodo mejo ali pravilo lažje sprejeli in hitreje spoštovali.
Ko postanete družinski heroj, drži tudi ohlapno postavljena meja.
Pogosto bo dovolj pomenljiv pogled, gib z roko, beseda ali dve in otrok bo vedel, koliko je ura.
Ko boste nekaj povedali, zahtevali in ukazali, to ne bo povod za konflikt, kreganje, jezikanje, upor.
Vedno bolj pogosto boste slišani in upoštevani na prvo besedo.
In ne boste le terjali in silili, ampak dejansko vzpostavili sodelovalen odnos z otrokom, ki se bo po vas zgledoval.
Postali boste legendarni vodja družine, po katerem se otroci zgledujejo in ga upoštevajo, ker mu zaupajo in ga spoštujejo.
