Koliko traja kazen za nesramno jezikanje babici?

Kaj pa za cvek pri matematiki?

Kaj pa za cvek pri likovni umetnosti? Je enako pomemben/hud?

Kako se odločite, ali bo brez računalnika ali brez risank?

Kako se odločite, ali boste nekaj ponovili enkrat ali desetkrat?

Zakaj včasih zagrozite z “nič risank danes zvečer” včasih pa z “nikoli več v življenju ti ne kupim kinder jajčka”?

Zakaj včasih otrok izsiljuje tri minute in ga imate že “poln kufer”, včasih pa tuli tudi pol ure?

Če ste na več kot polovico vprašanj odgovorili z “ne vem” ali “nisem prepričan”, verjetno nimate nekakšnega sistema ali logike kaznovanja.

Zato se vam je vsaj nekajkrat zgodilo, da ste se nehote poslužili eksplozivnega kaznovanja.

Kaj je eksplozivno kaznovanje in ali je res tako hudo, kot se sliši?

Eksplozivno kaznovanje je kaznovanje v trenutku, precej naključno, brez neke logike, včasih celo v jezi.

To je klasičen način kaznovanja v večini družin, tudi v prejšnjih generacijah.

In točno zato je kazen na tako “slabem glasu”.

Ponavadi to izgleda tako, da vam otrok z nečim že nekaj časa “pili živce”, vi pa ponavljate, opozarjate in poizkušate z vsem. In ko nič ne deluje, iz obupa – popenite.

“Zdaj imam pa dovolj!” In z nečim zagrozite, z nečim tako hudim, da se otrok v trenutku ustavi.

Potem pa?

Nimate srca, da bi ukrep izpeljali. Ali pa ga dejansko izpeljete, ampak se po pomirjanju tudi vi sprašujete o njegovi smiselnosti.

Ste bili prehudi?

Ste se odločili pravilno?

Ste bili do otroka nespoštljivi, nepravični?

Ste delovali vzgojno ali ste otroka zaznamovali za celo življenje?

Da ne govorim o tem, da otrok seveda pogosto kazni ne bo sprejel z veseljem.

Upiral se bo, prosil bo za odpustek in za skrajšanje kazni. Dogajala se bosta barantanje in čustveno izsiljevanje.

Pa mi povejte, koliko je možnosti, da boste popustili?

Če niste 100-odstotno prepričani v svoj prav in v to, da ste postopali pravilno in pravično, ostane ogromno prostora za popuščanje in za nedoslednost.

Kaj se zgodi, ko popustite? Ves vaš trud do tega trenutka pade v vodo.

To je tisti trenutek, ko si sami naredite medvedjo uslugo in zavoljo miru zdaj dobesedno povzročite to, da boste morali enako vedenje kaznovati še enkrat in še enkrat iti skozi celo “kalvarijo”.

Preprosto povedano, naročite se na ponovno kaznovanje, čeprav ste se točno temu želeli izogniti.

Zato vam polagam na srce – nehajte se na tak način izogibati kaznim.

Uporabljajte jih, ampak uporabljajte jih vzgojno, premišljeno in odmerjeno.

Če namreč kazen določite in izpeljete po premisleku ter s smislom in z namenom, je celotna stvar videti precej drugače.

Ne le, da bo sama kazen bolj vzgojna, ampak boste tudi vi bolj prepričani v to, da postopate pravilno, in boste tako tudi dejansko postopali pravilno in dosledno – do samega konca.

In to je izjemno pomembno. Rešitev ni, da opustite kazen v celoti, ampak v tem, da se je lotite na boljši način.

Za tiste, ki ste še vedno v dvomih – zakaj je kazen sploh nujna?

To, da otrok dela prekrške in napake ter da preizkuša meje, je naraven proces učenja.

Znotraj otroka namreč poteka program, ki ga vodi k posledicam. Tako preverja, kako deluje svet.

Vaša naloga je, da raziskovanju date smisel in varnost. Da ste hkrati njegovo krmilo in njegova varovalka.

In to naredite s podporo, spodbudo, usmerjanjem, svetovanjem in tudi s kaznovanjem.

Brez kazni in brez posledic njihovo raziskovanje ne bo imelo smisla. Bo neuspešno.

Posledice jih čakajo v odraslosti. Najboljši način, da jih na to pripravite, je, da jih začnete z njimi soočati že v otroštvu.

Da vedo, kakšna pravila veljajo v družbi, da vedo, kaj je prav in kaj narobe, da vedo, kaj je sprejemljivo in kaj ne.

Tega s pogovori, družinskimi sestanki in dolgim razlaganjem nikoli ne boste dosegli. Nekaj se mora zgoditi, otrok mora doživeti novo izkušnjo.

Ker pri njih besede štejejo bolj malo. Izkušnje, dejanja, kaj se dejansko zgodi in kaj dejansko naredite – to je tisto, kar šteje.

Ostanite z mano še nekaj minut, da vam povem o moji metodi učinkovitega kaznovanja brez krivde.

Kaj je strateško kaznovanje in zakaj je drugačno, boljše?

Strateško kaznovanje je kaznovanje z glavo in repom ter smislom vmes.

Sledi sistemu, s katerim se na vsakem koraku prepričate, da je kaznovanje v tistem trenutku primerno, kakšno bi bilo najboljše ter kako ga dejansko izpeljati.

Prvi korak je kontrolni seznam proti krivdi.

To je korak, zaradi katerega boste lahko ponoči mirno spali, tudi če ste otroku prej dodelili kazen.

Znebili se boste negotovosti in slabe vesti. Vedeli boste, da kaznujete upravičeno, in samozavestno boste izpeljali vse ostale korake.

Drugi korak je, da med paleto strateških posledic izberete zvrst kazni, ki bo v trenutni situaciji najbolj vzgojna.

Prav vse bodo spoštljive, primerne in razumljive.

Je tisti korak, zaradi katerega boste kazen dejansko izpeljali. Na voljo boste imeli tri vrste kazni, izmed katerih boste izbrali najbolj smiselno in primerno.

Kot oporo pa boste uporabili tudi sistem kazenskih točk.

Z njim boste veliko lažje določili, kako hud je dejansko prekršek in kakšna bi bila sorazmerna posledica.

Kaznovanje bo bolj enostavno, ker bo manj izmišljevanja, odločanja med nejasnimi možnostmi in ugibanja.

Kaj se bo spremenilo, ko boste začeli kaznovati strateško?

Med tipičnim eksplozivnim kaznovanjem bi otrok razmišljal, kako ga je kar naenkrat doletela strašno huda kazen, ki si je sploh ne predstavlja izpeljati, in kako ga je seveda doletela prav z vaše strani.

V tem scenariju ste vi hud zmaj, on pa ubog kužek.

Med strateškim kaznovanjem je takšno kaznovanje povezano s prekrškom, da ga takoj spravite v razmišljanje o tem, kaj lahko naredi in kako, da bo napako ali prekršek odpravil.

Hkrati pa bo pri otroku vseeno vzbudila ravno prav neprijetnih občutkov, da se bo naslednjič v enaki situaciji spomnil narediti drugače – saj to je cilj kazni.

Cilj kazni ni, da otroka omalovažujemo, užalimo, zatremo, trpinčimo in povozimo, ampak je cilj, da ga pripravimo k razmisleku in da si razmislek zapomni.

To pomeni, da se prekrški ne bodo ponavljali.

Da boste prekršek kaznovali enkrat, morda nekajkrat, in to bo to.

In povrh vsega – v celotnem procesu ne bo povoda, prostora, razloga za krivdo in dvome.

S strateškim kaznovanjem bo kazen zgolj še en spoštljiv vzgojni prijem, s katerim boste naredili tisto, kar ste dolžni – vzgajali svoje otroke.

Če ste pripravljeni to dolžnost prevzeti, in to na najboljši možen način, vas vabim v novo spletno šolo za starše:

Komu je namenjena spletna šola za starše Kaznovanje brez drame?

Strateško kaznovanje je način kaznovanja, primeren za starše, ki neradi kaznujejo.

Primerno je tudi za starše, ki so jih kazni, kot so jih izvajali do zdaj, prizadele bolj kot otroke.

Torej, če ste starš, ki pri kaznovanju okleva, a se vseeno zaveda, da je pri vzgoji potrebno, in ga želite izpeljati na spoštljiv, miren, a vseeno učinkovit način, je ta spletna šola za starše namenjena prav vam.

Sestavil sem jo s takšnimi in podobnimi sporočili staršev v mislih:

• “Ni me strah kaznovanja, je pa grd občutek, da ga moram izvajati, najraje ga ne bi nikoli, ker mi je hudo.”
• “Strah me je, da bodo kazni slabo vplivale na otrokovo samozavest in zdravo vedenje, tudi kasneje v življenju. Da z njimi ne zaničujem otrokovega jaza, osebnosti.”
• “Najbolj me skrbi, ko vidim, da grožnja s kaznijo ne zaleže. Dati tri kazni naenkrat, ki jih bo potem težko dosledno izpeljati, se mi pa tudi zdi nesmiselno. Preveč energije izgubim s tem. Včasih se mi zdi, da morda uporabljam preveč praznih groženj, ker preizkušam, kakšna kazen bo zalegla.”
• “Bojim se, da bi s kaznijo povzročila duševne stiske. Resnično težko določim, kakšna naj bo kazen, da bo primerna starosti in da bo vzgojna.”
• “V navalu jeze nimam težav s kaznovanjem, ker takrat imam res vsega dovolj. Včasih pa, ko se prepir med njimi stopnjuje in vem, da se lahko zmenijo sami, a je velika možnost joka in pretepa, takrat se pojavijo zadržki, kako kaznovati in koga ter kakšno kazen dati.”
• “Občutek imam, da če kaznujem, nisem dober starš. Ob tem občutku izgubim moč in odločnost, da bi kazen realizirala.”
• “Moj mož ima težave, ker ne zna vztrajati pri določeni meji. Tudi ko napove kakšno kazen, otroci vedo, da iz te moke ne bo kruha. Jaz pa se včasih bojim, da se preveč strogo držim meje. Včasih sem tudi v dilemi, ali kaznujem tako, da jim ne naredim s tem kakšne škode.”