Sočutno starševstvo – le modna muha ali popoln stil vzgoje?

Sočutno starševstvo je kljub vsem dobrim namenom, precej težko izvajati. Veliko ljudi zaplava.

K meni potem pridejo v času najstništva svojega otroka in rečejo:

“Veste, mi smo bili zelo navdušeni nad sočutno vzgojo, ampak izgleda, da se nismo znali it tega.” 

In me sploh ne preseneča, ker v resnici gre za zelo zahteven način vzgoje.

Na papirju odlično deluje, teoretično vse drži. V idealnem svetu si vsi želijo biti taki starši.

Pri izpeljavi se pa zaplete.

V ogromno družinah namreč to izgleda tako, da sta starša kar sočutna, medtem ko otrok ni. Otrok je navajen, da se vse vrti okoli njega, da se vse prilagaja, da se raziskuje, kar koli se zgodi, se z njim pogovarja, vzame čas in tako naprej.

Žal večkrat po tem povedo:

“Vse smo naredili zanj, vse smo mu dali, in kaj smo od tega dobili? Zdaj imamo tako stanje (sranje).”

Sočutno starševstvo v praksi

Kje točno je potem problem tega stila vzgoje, če v teoriji vse deluje? Zaplete se na več frontah, saj sočutno starševstvo:

1. pogosto zaide v permisijo;
2. zahteva veliko znanja, ki ga starši pogosto nimajo;
3. da otroka “na čakanje”, dokler se starš ne spravi v red;
4. od staršev terja uskladitev, ki pogosto ne uspe;
5. pozablja na vpliv okolja na otroka.

Vse to pomeni, da bo kljub najboljšemu namenu nekje zaškripalo. Pa pojdimo po vrsti:

1. Sočutno starševstvo prepogosto zaide v permisijo

To dvoje se kar pogosto meša in prepleta.

Pri obojih se premalo terja in zahteva od otrok. Mnogi so razvajeni in navajeni, da se vse prilagaja njim, in da jim je vse dovoljeno.

Zakaj?

Ker so izhodišče otrokove želje, ne pa njihove potrebe. Otrok si želi 150 stvari na dan, potreb pa ima mogoče eno ali pa dve.

Sočutni starš se bo trudil zadovoljiti vsemu. Iz vsega tega sočutja, bo želel otroku ponuditi tisto, kar želi, da bi bil srečen in zadovoljen.

Če se boste nenehno trudili izpolniti vsako otrokovo željo in če bo vaš cilj ta, da nikoli ne doživi neugodja ali odpora, ste enako kot permisivni starši na dobri poti, da vzgojite razvajeno, nezadovoljno in izjemno nesočutno osebo.

Poznate tisti štos iz trgovine? Zelo lepo oriše, kako se obrestuje takšno starševstvo.

V vrsti na blagajni mali buta v gospo pred sabo z vozičkom po kolenih. Starka se razburja, mama ne reagira.

Gospodič, ki stoji v vrsti za mamo, pa odpre tiste že narejene kitajske rezance “to go” in  jih mami strese na glavo.

Mama se razburi, kaj je to, na kar ji gospodič reče:

“Ja, vi svojega otroka vzgajate sočutno, s potrpežljivostjo in svobodo. Veste, jst sm pa tko vzgojen.”

To je to. Popoln primer, kako lahko stvari izgledajo drugače, ko se vloge obrnejo.

2. Zahteva veliko znanja, ki ga starši pogosto nimajo

Kot sem prej omenil, se zaplete že pri razlikovanju želja od potreb.

Poleg tega pa je po eni strani pričakovano preveč, po drugi strani pa otroci ne dobijo tistih nalog, ki bi jih lahko, če bi starši vedeli, kje oziroma na kateri stopnji je otrok in kaj so njegove dejanske, razvojne potrebe.

Struktura, doslednost, predvidljivost so vse stvari, ki jih otrok za svoj razvoj močno potrebuje in pri sočutnem starševstvu pogosto manjkajo.

Otroci so, verjeli ali pa ne, zmožni živeti po pravilih, sprejeti omejitve, doživeti stres in se z njim učinkovito spopadati. Če smo jih na vse to navadili, seveda. A da bi se na to navadili, morajo to sami tudi izkusiti.

In tudi če mogoče otrok ne bo pokal od sreče, ker postavljate pravila in meje, ne bo zadovoljen, ko bo živčen zaradi težke domače naloge, ne bo vesel, ko boste omejili čas za računalnikom ali telefonom – je to točno tisto, kar potrebuje.

Te teorije, strokovnega znanja in veščin, ki bi jih potrebovali, da bi delovali v otrokovem najboljšem interesu in ne po njegovih muhah in čustvih, sočutni starši pogosto nimajo.

Kaj se zgodi? Zgodi se, da sočutni starši postanejo helikopterski starši. Jih je kar nekaj, ki si sočutno starševstvo razlagajo tako, da otroka varujejo pred vsem, kar bi mu lahko povzročalo slabe občutke.

Ukrepajo sočutno, po njihovem. V bistvu pa ves čas neprestano letijo nad otrokom in pazijo, da se ne bo kaj slabega zgodilo.

Da se ne bo umazal, da ne bo padel, da ga ne bo kdo izrinil, da ne bo dal česa v usta, da … No. Takemu otroku se na koncu ne zgodi čisto nič novega in poučnega.

3. Otrok je “na čakanju” dokler se starš ne spravi v red

Mogoče ste že slišali rek: Teorija in praksa sta v teoriji enaki, v praksi pa precej drugačni.

Ko začnejo iti stvari narobe, bodo vedno sočutni strokovnjaki najprej povedali enako: “Najprej morate sami sebe spraviti v red.”

Je precej modna zadeva in se sliši fino, ker se razdeli po korakih, sploh za razne terapevte, ki bi radi delali s starši.

Ponudijo jim lepo korak za korakom, kaj morajo narediti. Prvi korak naj bi bil, da “zrihtajo” sebe, potem bodo pa otroke.

Kako pa to izgleda v praksi? Koliko časa traja, da se starš spravi v red? In kaj je z otrokom ta čas?

Ja, čas kar hitro mineva. Otroci pa medtem lahko tudi že zabredejo ali odrastejo, preden se starši “spravijo v red.”

Otroka se ne da pospraviti v kot kot enega plišastega medvedka, da počaka, ker vi morate zdaj delati na sebi, da boste lahko potem sočutni. Zadeve se na tak način mnogokrat ne izzidejo.

4. Uskladitev staršev, ki pogosto ne uspe

Precejšnja težava lahko nastane tudi, kadar oba starša nimata istega občutka za to, kako naj bi se odvijalo sočutno starševstvo.

In se dogovorita, kako bosta delala, vendar vsakdo pri sebi govori eno, dela pa drugo, ker se nista uskladila.

Čeprav vedno govorim, da če oba starša vzgajata čisto enako, je eden odveč, se morata pri tako specifičnem stilu vzgoje kolikor se le da strinjati, vsaj pri glavnih vodilih in vrednotah.

To je lahko težko že pri klasičnih stilih vzgoje, ki so z nami in sprejeti že od pametiveka in smo na njih navajeni.

Pri modernih, novih, ne tako dobro poznanih in nekoliko drugačnih stilih pa lahko pride do lapsusov v razumevanju teorije kot tudi v komunikaciji in v doživljanju raznih situacij.

Seveda potem pride do konfliktov glede tega, kako delovati in se odzivati. In to lahko otroka precej zmede.

Poleg tega pa močnejše odstopanje enega starša ruši sistem drugega. In ko je eden od staršev bolj permisiven kot drug, bodo otroci kar hitro ugotovili, h komu morajo prihlačati, koga je najlažje izmanipulirati, ko si nekaj želijo.

In prav tistega starša bodo najbolj “matrali”, drugi pa bo izpadel hudobnež, ki nič ne dovoli.

5. Vi otroka vzgajate sočutno, okolje ga bo po svoje

Treba se je tudi zavedati, da je poleg sočutnih staršev zraven še okolje in na otroka lahko marsikdo drug močno vpliva.

Recimo mediji in splet ali drugi ljudje v njegovi okolici (sosedje in vrstniki), starejši brat ali sestra, ki ima določene vedenjske izpade in tamali naredi copy paste in se sam tako obnaša v kratkem času.

Starši nad vplivom okolja večinoma nimajo moči.

Čeprav so se z otrokom pogovarjali, se trudili, ga spodbujali, željenega rezultata ne dobijo. Krivdo valijo nase, pozabljajo pa, da niso zaprti v vakuumu, v nekem mehurčku, polnem sočutja.

Ko smo že pri okolju, bi rad omenil, da če starši vzgajajo sočutno, bodo slej ko prej trčili s svojimi metodami na odobravanje ali neodobravanje javnosti.

Zgodilo se bo, da bodo uporabili neko potezo, ki ni čisto v skladu z razmišljanjem drugih ljudi. In bodo opaženi, na nek način obravnavani od okolice.

Ali sočuten starš vzgoji sočutnega otroka?

Problem je, da bi morala starša, preden sploh postaneta starša, že biti sočutna, filozofsko in praktično že oblikovana na tem področju.

In cilj bi jima moral biti, da vzgojita točno takega otroka, sočutnega. A dosegajo ravno nasprotno. “Učijo” se sočutja prepozno, preveč zakomplicirajo zadevo in zatavajo v permisijo.

Tako pa vzgojijo zelo drugačnega otroka. Kakšnega mislim? Narcisističnega, egoističnega, egocentričnega.

V taki družini je otrok postavljen v center sveta, ne samo center družine. Je način, ki je definitivno napačen.

Nobena družba, v kateri bi bili otroci v centru, ne bi mogla uspeti.

Kdaj je čas za sočutje v starševstvu (in kdaj ni)

Bodite sočutni, takrat ko otrok nekaj hudega doživlja. Strežite njegovim potrebam, ne njegovim željam in muham. Sočutni bodite tako, da ste spoštljivi do otroka.

Predvsem tako, da počakate, da jim date čas, ko govorijo in se izražajo. Sprejemajte jih v svoji različnosti in podpirajte pri njihovih interesih, četudi se vam mogoče zdijo butasti (dokler je varno in zdravo, seveda).

To so elementi sočutja, ki jih potrebuje čisto vsak starš. So pa ti elementi prisotni tudi v drugih dobrih načinih vzgoje, tudi če sočutja nimajo v imenu.

Kdaj pa ni najboljše, da ste izjemno sočutni? Takrat, ko mora otrok doživeti posledice za svoja dejanja. Sploh, ko gre za naravne posledice – najboljše in najbolj poučne posledice.

Po domače povedano, če si otrok noče nadeti rokavic, ga bo zeblo, če noče piti, bo žejen, če se noče sleči al stopiti v senco, naj mu bo vroče. Če se noče učiti,naj dobi v šoli cvek, naj bo potem je jezen nase in na ves svet.

Normalno je tudi, da delujemo avtoritativno, ko je to potrebno. Prav je, da je kdaj koren potrebe pri starših.

Nič hudega, če si včasih želite nekaj doseči v krajšem času.

Da hočete, da se stvari odvijajo tako, da jih lahko načrtujete. Da si želite, da obstajajo pravila in nekakšna struktura, ter da to tudi zahtevate od otroka.

Kdaj vstajate, kdaj greste v vrtec ali šolo, da se obleče, vzame stvari s sabo, ne pa da zato dela cirkus in vas tako spravi v stisko, ker zamujate v službo.

Neke stvari morate narediti zase. Starši so prvi, niso otroci. Starši v centru, otroci pa se kot sateliti ali lune vrtijo okrog.

Ko je nekaj narobe, starš vzame kot neko mrežico za ribe lovit, otroka ujame k sebi, nastavi stvari in ga pošlje nazaj v orbito.

Tak način vzgoje dobro funkcionira.

In tak način vzgoje ne pomeni, da vržete sočutje skozi okno. Če si želite otroka vzgajati z razumevanjem in spoštovanjem, a se hkrati izogniti prepirom, razvajenosti in “tečnarjenju”, imam rešitev za vas.

Razlage, pomirjevalne tehnike in vzgojne metode, ki so za to potrebne, sem zbral v predavanju, ki vas bo popeljalo od vsakodnevnih prepirov do veliko bolj mirnega in ljubečega družinskega vzdušja. Preberite več o predavanju Razumevanje otroka.

– Marko Juhant