Marko Juhant

Sem bil med bolj svobodnimi otroki v vasi, saj nismo imeli kmetije ali obrti. Starši so mi dajali veliko svobode, moje otroštvo je bilo polno avantur ob Savi, v naravi, v izdelovanju bivakov, kolib, čolnov in še česa.

Od desetega leta naprej je bil moj hobi izdelovanje čolnov. Naredil sem jih res veliko različnih, boljših in slabših. Nekateri so razpadli, nekatere so ukradli, a se mi nikoli ni šlo za končni izdelek. Najbolj sem užival med delom, v poskusih, kaj bo držalo in kaj ne bo.

In kljub vsej svobodi nikoli nisem šel “čez mejo”. Kasneje v življenju me je zanimalo, kako to, da nikoli nisem kaj resnega ušpičil, pa bi lahko, imel sem čas in priložnosti. Vedel sem, da mora biti nekaj na tem.

Ko je prišel čas za vpis v srednjo šolo, sem vedel, da me zanima elektrika. Ob vpisu pa so ugotovili, da imam barvno slepoto. Šele takrat mi je bilo jasno, zakaj nisem nikoli nabral toliko jagod kot ostali in zakaj nisem vedel, kdaj točno so češnje najbolj zrele.

Ker je kup elementov v elektroniki označenih z barvami, je to torej odpadlo. Šel sem na lesarsko šolo in tudi v dijaški dom. Tam sem zdržal ravno en teden.

Bilo mi je grozno, imel sem strašnega vzgojitelja, ki je sicer navidezno vzdrževal nek red, a so se vedno dogajale nekakšne "podtalne igrice" in nekega korektnega odnosa nismo imeli. Takrat mi je prišlo na misel, da jaz bi pa znal s temi mulci ravnati drugače, boljše.

Do konca četrtega letnika srednje šole sem ugotovil, da bom to res počel, in sem se vpisal na Pedagoško fakulteto na dvopredmetno smer domska vzgoja in motnje vedenja in osebnosti.

Prvih deset let sem delal v dijaškem domu v Kranju (najprej kot vzgojitelj, nato kot vodja enote in na koncu kot pomočnik ravnatelja), potem deset let kot ravnatelj v Mladinskem domu Malči Beličeve, za tem pa sem ustanovil svoje podjetje.

Na začetku sem se največ posvetil seminarjem za učitelje in “servisu” otrok z vedenjskimi težavami.

Prišel bi kar na dom in tam spoznal družino, ocenil situacijo in jim pomagal pri vzgojnih in vedenjskih težavah, ki so jih pestile.

Edini sem dal jamstvo za rezultat, namesto za izvedbo programa. Če zadanih ciljev nismo dosegli, sem staršem denar vrnil.

To se sicer ni dogajalo pogosto, saj sem že od samega začetka sodelovanja zahteval polno angažiranost, iskrenost in trud s strani staršev. S takšnim odnosom pa smo lahko bili kos vsaki težavi.

Seveda nisem le profesionalno bitje. Moja družina je vedno na prvem mestu.

Z ženo Ireno sva jo skrbno načrtovala. Po dolgih letih sva se odločila za zakon in eno leto brez otrok, ker nikoli nisva živela “na koruzi”. Nato je na svet prišel Gašper in čez štiri leta še Urša.

Svoje otroke sem vedno rad vključeval v svoje projekte in ustvarjanje in tega je bilo vedno veliko.

Poleg dela z ljudmi prav spodobno obvladujem še les, jeklo, kamen in kompozite, sem letalski modelar, mozaičar, jadralec, veslač in gradbinec. Prosti čas med študijem sem namesto za potovanja in norije izkoristil za gradnjo svoje hiše. Pomagali so mi starši, a sem ogromno naredil sam.

Sem tudi ljubitelj majhnih količin dobrega vina in hrane (ne slik na krožniku – konkretne hrane) ter domače besede, ki vleče na smeh.

Prosti čas trenutno najraje preživljam v naravi, kjer mi vedno zvesto sledi štirinožni prijatelj Dante. Prav vsak dan se potrudim, da ustvarim nekaj novega, vsaj kakšno risbo ali ilustracijo. Rišem z navadnimi barvicami, vodenimi barvami, včasih z navadnimi kemičnimi svinčniki na vodni osnovi, ki se čudovito prelivajo, če se jih dotaknete z mokrim čopičem!

Ljudje me pogosto vprašajo, ali bolj vzgajam otroke ali starše.

Ponavadi ne gre na tak način, da bi reševali probleme le pri otroku. Najbolj lahko pomagam tako, da staršem svetujem, kako spremeniti način delovanja in odnos, potem pa gre drugače.

Ne boste verjeli, lažje je z otrokom kot s staršem. Starši imate že utrjene navade, stare vzorce in izgovore, zaradi katerih težko kaj spremenite, če vam izboljšanje vzgoje ni resnično prva prioriteta.

Če pa sta vam prva prioriteta sreča in uspeh vašega otroka, lahko premikate gore! Lahko izkoreninite še tako trdne navade, postanete boljši zgled, boljši vodja, boljši podpornik, boljši komunikator. Čisto vsaka od teh stvari bo prinesla pozitivne spremembe tudi pri otroku.

Vi, starši, ste termostat v družini. Vi ste center vašega vesolja. Ne otroci.

Oni se le vrtijo okoli vas, v vaši orbiti. Zato ste vi prvi v vrsti, da date pobudo, začnete nekaj novega, naredite spremembo. In otroci vam bodo sledili.

Spoštovanje otroka je izjemno pomembno. Čeprav je še tako majhen, si od staršev in ostalih odraslih zasluži dostojanstvo, spoštovanje, potrpljenje in korekten, iskren odnos.

A ker so drobni, neizkušeni, jih za to pogosto prikrajšamo. Kaj pomeni za otroka spoštovanje? Pomeni, da počakate!

Da počakate, da pove do konca, da počakate, da sam razmisli o rešitvi, da mu zaupate, da zna kaj narediti prav. Da niste kot helikopter nad njim in mu nonstop dajete mikronavodila, kot da je totalno nesposoben.

Spoštovanje v vzgoji pomeni tudi najti tisti motiv, ki bo otroku blizu, mu ga predstaviti na miren način in mu dovoliti, da sam pride do primernih zaključkov. Tak način je tudi najbolj učinkovit in najbolj zaleže.

Lahko vam dam odličen primer iz lastnega življenja.

Nekoč smo imeli v šoli med športno vzgojo tudi higiensko vzgojo. Učitelj nam je rekel, naj pokažemo roke. Pogledal je nohte.

Peti razred smo bili. Takrat je kakšna punca že malo dozorela in smo fantje to opazili. Povedal nam je, da punce vedno najprej pogledajo roke, če so čiste, urejene.

V trenutku smo vsi skrili roke za hrbet. Nam je bilo takoj jasno, zakaj in kako. Od takrat ne vem, če sem šel enkrat od doma, ne da bi pogledal roke in preveril, ali so urejene.

Enaka spoznanja, te “Aha!” momente potrebujejo otroci za vse stvari. Je veliko bolj spoštljivo, logično in vplivno kot teženje, ponavljanje, lekcije in pridige.

Te gredo skozi eno uho notri, skozi drugega pa ven.

Nobena od tehnik ni uporabna v vseh situacijah. Ljudje so šokirani, ko jim rečem, naj začnejo z mojo knjigo Kazen. “Ja kako?! Jaz pa svojega otroka ne bom kaznoval!”

Ja, pa ga boste morali. Podobno kot s psom, pa oprostite mi, ker primerjam pse in otroke, a v določenih primerih je zelo podobno.

Če ga vzgajate le z nagradami, pozitivnimi spodbudami, klikerji in ne vem čim, bo doma vse krasno. Ko pa stopite ven in mogoče nimate povodca, pes zagleda veverico in kaj se zgodi?

Ga bo bolj potegnilo vaše klikanje ali nagon po preganjanju, lovu, teku in zabavi?

Z današnjo mladino je ta veverica zagotovo pameten telefon. Vaba je preprosto premočna, ne bodo se mogli zadržati. Bo treba omejiti, bo treba odstraniti, bo treba prepovedati, če bo šel predaleč.

Enako je pri ljudeh, ki si želijo shujšati. Če imajo doma čokolado, skušnjavo, ja, ne bodo se mogli upreti. Odstraniti jo bo treba.

V življenju otrok bo prišla veverica, še kakšna druga kot telefon, zato nobena metoda ni za ves čas in ni prikladna za vse situacije.

Kaj pa zdrava kmečka pamet? Ima v vzgoji svoje mesto? Ali je prav, da prisluhnemo sami sebi?

Seveda je odvisno od tega, kakšne so naše življenjske izkušnje, kakšni so bili naši starši.

A v vsakem primeru, če izberete nek vam tuj koncept in se znajdete v neznani situaciji, a veste, da ga ne boste mogli uporabiti?

In boste morali spet iskati informacije.

Če pa izberete en koncept, način vzgoje, ki vam je dokaj blizu, boste ravnali spontano in pogosto je to dosti bolj uporabno za otroka in za samo vzgojo kot tisto umetno, ko želite postati nekdo drug.

Nekaj, kar boste opazili, ko boste brali moje knjige in gledali moja predavanje in tečaje, je, da pri vzgoji močno odsvetujem družinske sestanke, pridige, lekcije, dolge pogovore na štiri oči in podobno.

Vedno rečem, vzgajajte ob delu, delajte nekaj, medtem ko se pogovarjate. To, da se ne boste gledali v oči, da ne boste en drugemu dodelili 100 % pozornosti, ni nekaj slabega.

Veste, ko otrok nekaj počne z rokami, recimo zlaga kocke, ruva plevel, koplje, šraufa … nima prostih rok, da bi držal pred sabo “obrambno mrežo”.

In ne mislim na pravo, fizično mrežo, ampak figurativno mrežo, ki selektivno prepušča informacije in čustva. Brez te mreže se mu vse, kar govorite, veliko bolj “usede” in besede iz njegovih ust veliko bolj prosto tečejo.

Ne počuti se napaden, ne počuti se, da je na njem reflektor in vsi okoli le čakate, da nekaj reče ali naredi narobe.

Ni tega pritiska, da so njegove besede edina stvar, ki jo zdaj čakate in pričakujete.

Pogovori ob delu tečejo veliko bolje, so bolj mirni, nekonfliktni. Lahko gre za ročno delo, ustvarjanje, vrtnarjenje, delo na avtu, hišna opravila, naj bo kar koli, kar bi tudi sicer v tistem trenutku delali.

Vzgajajte sproti, vzgajajte mimogrede, vključite vzgojo v vse dele vašega življenja in kar naenkrat zanjo ne bo treba dodatnega časa.

Se pa zelo dobro zavedam, da je sodoben način življenja precej drugačen kot včasih. Časa je vedno manj, obveznosti vedno več, pritiski na starše in otroke so vedno močnejši.

In ker sem si želel svoje znanje združiti s sodobno tehnologijo in potrebami sodobnih družin, sem združil moči z ekipo Vzgoja.si.

Moj najnovejši projekt je sodelovanje z ekipo Vzgoja.si. Z njihovo pomočjo sem lahko združil svoje znanje in sodobno tehnologijo.

Pogoji so se namreč v začetku leta 2020 začeli drastično spreminjati. Predavanja v živo in domači obiski niso bili več priporočljivi, zato sem začel iskati načine, kako svoje nasvete in pomoč podati na daljavo oziroma preko spleta.