Vzgoja brez drame – je to sploh možno?

Vsakdo od staršev si želi, da bi imeli nek prijem, neko čarobno palčko ali neko besedno zvezo, s čimer bi lahko v trenutku razblinili vse konflikte, slabo voljo, izpade ali težave.

Starši si želijo, da bi vedno vedeli, kaj povedati in kaj storiti, da bi otrokov izpad, vzkipljivost ali neučakanost “detonirali” in se izognili tisti sramotni stvari, ki pride za tem – drami.

In seveda si želijo, da bi to delovalo vedno, brez izjeme.

Tudi ko je otrok utrujen, lačen in naveličan ter ko je imel slab dan, tudi če ste zunaj, na neznanem mestu, v množici neznanih ljudi, sredi trmastega izpada.

Tudi takrat, ko sami mogoče niste odlične volje ter najbolj potrpežljivi in razumevajoči.

Živeti brez tovrstnih stresov je sicer lepa želja, žal pa vam moram povedati, da najbrž ne bo šlo.

V prvi vrsti zato, ker nimamo enovitih odgovorov na različne situacije.

Situacije so različne, otroci so različni in vaše reakcije so različne. Nismo roboti, ki zgolj snemajo in posnemajo. Smo pač ljudje iz mesa in krvi.

Tudi če izrečete besede, ki vas jih jaz naučim, črko po črko, lahko vaš pogled in ton v kombinaciji prineseta popolnoma drugačen rezultat, kot ste ga pričakovali ali bi si ga želeli.

V drugi vrsti pa zato, ker tak način vzgoje enostavno ni uresničljiv.

Bodite zelo pozorni in pazljivi, ker za ta mir, ubogljivost, tišino in spokojnost plačujete zelo visoko ceno.

Vzgoja brez drame zanika izvor težavnega vedenja

Izraz “drama” nakazuje na to, da je takšno vedenje nepotrebno in neutemeljeno, skratka popolnoma odveč. Da otrok “dramari” in “trmari” brez razloga.

A temu pogosto ni tako.

Izpadi in konflikti, ki se zgodijo v takšnih situacijah, so v različnih obdobjih otrokovega odraščanja in razvoja povsem normalni in razumljivi.

So del procesa, v katerem se otrok uči spoprijemati z življenjem in s svetom okoli njega ter se uči obvladati močna čustva in učinkovito komunicirati z drugimi ljudmi.

Vse te veščine je izjemno težko usvojiti – ne gre kar tako, na hitro, in, no, brez drame.

Še nekateri odrasli ljudje nimajo tako dobre čustvene regulacije, kakršno potem celo pričakujejo od svojih otrok.

Zato sam temu ne bi nikoli rekel drama – sama beseda nam pove, da je to nekaj skrajno nezaželenega, neuglednega in nesprejemljivega.

Saj ni prijetno, vem, ni pa razlog za sram, zgražanje ali jezo.

Vseeno pa nekaterim staršem to navidezno uspeva. Ali vsaj sami trdijo tako.

Skozi leta sem o vzgoji brez drame poslušal predvsem od treh različnih tipov staršev.

Tipi staršev, ki jim vzgoja brez drame “uspeva”

Prvi tip staršev, ki naj bi jim otroka uspevalo vzgajati brez kakršnekoli drame, so “skulirani starši”.

Zase pogosto rečejo, da so kul ter relativno sproščeni in suvereni pri vzgoji. Imajo pripravljene dobre pristope, so res dobri v vzgoji in zmorejo marsikaj.

Drugi tip staršev so “flegmatični starši”.

Starši, ki so čustveno zelo hladni in v življenju delujejo predvsem razumsko. Vsako stvar si razlagajo z logiko in s smislom ter prav tako vedno delujejo v skladu s svojimi “razumskimi načeli”.

Tretji tip staršev so “polivinil starši”.

Čustveno neznansko topli in ljubeči, a otroke dušijo s svojo ljubeznijo, prijemi in neprestanim omejevanjem. Ves čas so oviti okrog svojih otrok, kot polivinilna folija, ki se prilepi, stisne in ne popusti.

Ti trije tipi staršev navadno pravijo, da jim gre vzgoja brez drame dobro od rok.

Da se mirno spopadajo z vsemi izzivi ter da pri njih ne obstajajo neprištevni izpadi in sramotno obnašanje otrok.

Do neke mere se strinjam. A opažam, da ima pomanjkanje drame visoko ceno. Naj vam razložim, zakaj tako mislim.

Vzgoja brez drame pri “skuliranih starših”

Ko opazim tiste “skulirane starše”, priznam, da vedno gledam, kje je točka, ko se bodo zlomili.

Enkrat bodo namreč skoraj gotovo izginili vsa doslednost, “kulskost” in potrpljenje.

Funkcionirajo krasno, a se jim nato na neki točki čisto utrga. So starši, ki zelo dolgo časa delujejo zgledno, a prej ko slej, v nekem trenutku, postanejo nepredvidljivi.

Enkrat sem opazoval očeta, ki je do svojega otroka kazal neverjetno veliko potrpljenja. Potem pa je v nekem trenutku pograbil mulca in mu jih pet, šest naložil po riti, morda tudi več.

Tisto resno nasilje, veste. Ni bil cilj, da otroka ustavi, mu da vedeti, da je prekoračil mejo.

Ne, cilj je bil, da svoj bes znese nad otrokom, ki mu ni sledil. Oče je takrat svojo nemoč spremenil v fizično moč in fizično kaznoval otroka.

Prav “skulirani starši”, ki so tako dosledni in natančni.

Je to vzgoja brez drame?

Ne, to je lonec na pritisk, ki samo čaka, da bo počil. Je metanje peska v oči, da drame ni, ker so se z njo do zdaj uspešno spopadali.

A nekega dne se zgodi, da situaciji niso kos. Da se drama pač zgodi. Da otrok ne odneha. Da otrok ne uboga. Da nič ne deluje.

In takrat, namesto da bi to sprejeli, enostavno izgubijo kontrolo.

Takrat od njih tudi dobim mejle, dve strani dolge, brez ene same napake, zatipkane besede.

Kaj to pomeni? Pomeni, da so starši, ki stremijo k popolnosti in tudi sami tako funkcionirajo.

Seveda tudi izjemno pritiskajo na otroke, da bi izvajali in dosegali enako. Popolno. Nemogoče.

Njihovi otroci so pogosto nevrotični, imajo tike, grizejo nohte, si pulijo lase, vrtajo po nosu in imajo prst v ustih še leta po tem, ko je to še družbeno sprejemljivo, in podobne stvari.

Veliko nemira in slabe otroške samopodobe se najde.

Preveč zahtevni starši imajo namreč pričakovanja, ki jim otroci nikoli ne morejo zadostiti.

Takšni starši, ki jim ni nič dovolj, so tudi starši, ki imajo pogosto družinske sestanke in se na veliko pogovarjajo.

Otrok pa pogosto iz vseh teh pogovorov ne izve nič dobrega.

Dobi zahteve, pogoje, nadaljna navodila, pričakovanja in popravke.

Mogoče dobi le začasno informacijo “Ja, ja, si fajn …”, ki ji zvesto sledi dodatek, ki pokvari vse: “… AMPAK …”

Navzven mogoče takšna vzgoja deluje zelo nedramatično, starši so predani in vestni, a v njihovem otroku divja nevihta, ki bo slej ali prej izbruhnila s strelami in gromom.

Vzgoja brez drame pri “flegmatičnih starših”

To so starši, ki so tako hladni, da je povsem jasno, da otrok v takem okolju ne more uspevati.

Vse se dela razumsko, Nemci bi rekli “Ordnung und Disziplin”, tako to mora biti in tako bo in nič drugače.

Saj poznate tisto: “Če ne bo po moje, ne bo nikakor.”

Kakšni so njihovi otroci? Ali delajo dramo? Ne, res je ne.

To so zlomljeni otroci, otroci brez lastne hrbtenice, ki nikoli ne vedo, ali bodo zadostili pričakovanjem, ali bodo ravnali prav, in vsi ti dvomi in strahovi jih pahnejo v totalno pasivnost.

Morda izgledajo mirni in pridni, a se v resnici ne počutijo varni niti v lastnem domu.

Nikoli ne vedo, kdaj bo eden od staršev pridivjal in jim očital, česa spet niso naredili na pravi način in ob pravem času.

Zakaj tisto, zakaj ono … Vam povem, zakaj: ker so še otroci, no! Ne bodo popolni, nihče ni.

S takšnim pritiskom jih bodo le zlomili in enostavno ne bodo mogli funkcionirati.

Delovne navade, natančnost in podobne stvari pri otrocih dosegamo na drugačne, bolj nenasilne in čustveno neškodljive načine.

Tako, da vam otrok sledi in vas uboga, ker vas spoštuje, ker ste mu zgled, ker sta povezana in imata iskren, ljubeč odnos.

“Flegmatični starši” in njihovi otroci takšnega družinskega življenja zagotovo nimajo. Drame so se tako znebili, a za izjemno visoko ceno.

Vzgoja brez drame pri “polivinil starših”

To so tisti starši, ki so polni ljubezni. Pogosto jih slišim, da govorijo o čuječnosti, o tem, da je treba biti pozoren do otrok in tako naprej.

Ti starši se ovijejo okoli otrok in jim ne pustijo zadihati. Kot polivinil. Na tesno!

Otroci se nikoli ne razživijo. Na taborih sem jih lahko opazoval in ugotovil, da morajo biti v povprečju štiri dni ločeni od staršev, da lahko normalno funkcionirajo.

Zadnjo noč pa bo sigurno mokra postelja.

Zakaj? Ker vedo, da gredo spet domov v takšno okolje, sicer zelo ljubeče, ampak zadušljivo!

Podobno, kot če bi videli mlad par, navdušen eden nad drugim.

Čez pol leta pa vidite enega navdušenega, enemu pa je čisto odveč. Faza zaljubljenosti je minila in vse postane tako zadušljivo, moteče, odvečno in osladno, da ne morejo funkcionirati. In gresta narazen.

Enako je pri zadušenem otroku – se pač ne razvije, nima prostora za to.

Nima časa, nima svobode, nima avanture. Zvezo s staršem prekine, ko se naveliča, bodisi s selitvijo, ko je starejši, ali s čustveno odsotnostjo, ko je še mlajši.

Je vzgoja brez drame torej sploh smiselna?

Dejstvo je, da če hočemo življenje brez drame, da se nič posebnega ne dogaja, se to da doseči v principu skoraj ves čas.

Vprašanje je, ali je to smiselno?

Razmislite, kako naj se otrok nauči ravnati s svojimi močnimi čustvi, če jih nikoli ne sme niti izraziti?

“Polivinil starši” bodo rekli: “Mi ga učimo, da izrazi svojo jezo.”

Pričakujejo, da bo otrok rekel: “Ja, mamica, jaz sem pa jezen na svojega brata, ker mi je ukradel tvoje naročje,” ali “zato, ker mi je vzel igračo” ali “ker stalno joka.” In potem?

Pride še več pogovorov, oblikovanja načrtov in razlag, medtem pa otrok svoje jeze nikoli ne spravi iz sebe. Drame navzven ni, se pa znova in znova dogaja znotraj otroka.

To ni rešitev!

Kaj je potem prav? Kaj narediti, ko pride do drame?

Najprej se ne zanašamo le na to, da bo otrok znal prepoznati, predelati in izgovoriti, kar ga teži.

Opazujemo, kaj je v otroku, kaj se dogaja in koliko ga stiskajo posamezne situacije. Tako bomo vsaj lahko predvideli, kje je največja nevarnost za dramo.

Ko se zgodi, ko gre res čez mero z obnašanjem, ga gremo ustavit.

Potem, ko smo ga ustavili, pa mu pomagamo, da najde druge, nadomestne, bolj spremenljive načine obnašanja in jih VADI.

Ja, vadi. Tako kot igranje violine ali balet.

In kot ne bo postal mojster v igranju violine v eni uri, tako tudi ne bo postal mojster svojih čustev po enem pogovoru.

Tudi po dveh ali treh pogovorih ne.

Delati bo treba na tem, potem se bodo pokazali prvi rezultati. A hkrati še vedno ne bodo vrhunski. Vaja dela mojstra tako pri glasbilih kot pri čustvih.

Tega se nenazadnje učimo celo življenje.

Je kup odraslih, ki se tega nikoli niso dobro naučili. Svoja čustva izražajo na izjemno boleče načine, tako za tiste, ki so jim blizu, kot za ljudi, s katerimi se srečujejo.

Zato mi verjemite, ko vam rečem: “Malo drame mora biti!”

Že zato, da vidimo dnevno razliko. Da obstajajo dnevi, ki so vendarle v redu, ko ni nič posebnega, in so tudi dnevi, ko imamo cirkus.

Kakšen dan pa si boste zapomnili tudi po izjemnem dogajanju in tisti katarzi potem, o kateri starši vedno pripovedujejo.

Ko otrok prihlača k vam, se vam iz srca opraviči in pove, da vas ima najraje na svetu. Tudi tega brez drame ne bi bilo.

Brez drame torej ne gre. S čim manj drame je že veliko bolj realen in dosegljiv cilj.

Če si želite izvedeti kako rešiti najbolj pogoste “dramatične” situacije (ko otrok nečesa noče, ne posluša, jezika, preizkuša meje) vas vabim, da si preberete več o šoli za starše Otrok ne uboga.

S temi vzgojnimi tehnikami in praktičnimi nasveti bodo vaši dnevi potekali z veliko manj odpora, drame in slabe volje!